Dimnikar
me je danes vprašal, kaj sem imel od tega, da sem vselej povedal tisto, kar sem
menil, da je potrebno povedati.
Težave,
predvsem težave, sem mu odgovoril. In tisto zadovoljstvo, v bistvu tisti mir
pred samim seboj, do katerega dospeš prav radi tega, ker si zadostil svoji
potrebi po sledenju resnici, po njenem upoštevanju. Ker si vsaj poskusil
spreminjati tisto, kar bi bilo potrebno celo odpraviti. Ker se nisi strinjal s
smradom, in si to nestrinjanje taistemu smradu tudi izpovedal.
Res je,
ni jih malo, ki me ne marajo. Tega se zavedam, še kako, a se zaradi tega ne
nerviram. Kadar vem, kaj povedati, takrat povem. Tudi takšnim, ki mislijo, da
me poznajo, a pojma o meni nimajo. In še zdaleč ne razumejo ne o čem jim
govorim, ne kaj. Pač, oni »po svoje« poznajo in vedo, a je ta njihov »po svoje«
daleč od razumskega, od človekovega! In še dlje od dejanskega reševanja, od
spreminjanja na boljši, lepši svet!
Tudi
jaz njih ne maram. Pa ne zato, ker so butasti, tudi preračunljivi in
pokvarjeni, pač pa zato, ker s svojimi »odlikami« vsem, ne samo sebi, kvarijo!
In se tega niti zavedajo ne. Ker sploh ne bi smeli imeti pravice so-odločanja,
kaj šele odločanja! Bentiš, tam, kjer ovce »urejajo« vrt, tam ničesar vrednega
ne sadi! In ničesar vrednega ne pričakuj… z izjemo izmeta, za gnojenje
uporabnega. In vse, kar znajo, poleg vsakodnevnega blejanja je – tega-pa-takrat-nismo-vedeli,
ko »zagusti«…
Ni bolj
butastega načina »urejanja državnih zadev« kot sta »demokracija« povprečnosti
in diktatura butcev. V obeh primerih gre, v bistvu, za diktaturo NE-uma, in
ne-um zagotovo umno ne zmore! Zato tudi »skačejo«, zdaj sem, zdaj tja, ker –
obljube so mikavne, rezultati pa razočarajo, in je vsakdo, ki z obetanjem nekih
sprememb, ki NAJ bi na bolje vodile, takoj sprejemljiv, pa čeprav je iz
povprečnosti izrasel… in njen del, vseživetveno, tudi ostaja. In čeprav je nemoralna
podoba, nestrokovna, dobesedno tumpasta.
Ne vem,
a – kadar zares poznaš vino, takrat zapermej veš, katero ti je všeč, in katero
ne, pa vselej tisto všečno izbiraš. Kadar veš, kakšno kavo rad piješ, takrat
takšno tudi uživaš, ne drugačne. Pomeni, da takrat, kadar zares nekaj veš,
takrat pri svoji izbiri, pri svojih odločitvah NE grešiš… če pa ti je
sprejemljiva zdaj »levica«, malo kasneje »desnica«, za obema še »sredina«…
bentiš, da pojma o ničemer nimaš! In še najmanj o vprašanjih, o katerih meniš,
da si poklican za njih reševanje! In pomeni tudi to, da – niti samega sebe,
nekih svojih načel, upoštevanja vrednih, neke hrbtenice nimaš! Pač pa si kot
ovca, ali neka svinja, v svinjaku – gredo za tistim, ki hrano daje, a ne radi
nosača, pač pa radi hrane!
In –
najbolj smešno, pravzaprav tragikomično, je to, da – ne ena, ne druga, ne
tretja opcija nimajo prav, pač pa vsaka zastopa le delček gledišča, pomeni, da
ni zmožna zadev celovito obravnavati, in ima vsaka »po svoje« prav, obenem pa
povsem narobe! In takšni so tudi »običajni smrtniki«, kot konj, kateremu
plašnice natakneš, pa vidi samo v smeri, v katero mu taiste plašnice
dovoljujejo zreti. In – kaj vidi?! Nič posebnega, le tisto, kam MORA, in tisto,
kjer sta seno in voda postavljena. S to razliko, da moraš konju plašnice
nadeti, človejaku pa jih ni potrebno, mu v glavi zrastejo.
Vidiš,
mene večinoma ne marajo, vendar – v trgovinah se mi prodajalke vedno ljubeznivo
nasmehnejo, one me ne poznajo drugače, kot po izgledu, a vedo, da jih vedno
pozdravim, ko pridem, da jim kako prijazno besedo namenim, da se nikoli z neko
nejevoljo, kaj šele z osornostjo, ne izkazujem, da jih ne obravnavam v podobi
nekega inventarja, meni namenjenega v uporabo. Tudi serviser se izjemno
ljubeznivo izkazuje, kajti – korekten on, korekten jaz. In z marsikom je
podobno… če se ne pohiti z neko neumnostjo, celo z baraberijo izkazovati.
Čeprav – njim gre priznati olajševalno okoliščino, kajti oni me ne poznajo… za
razliko od tistih, ki me, »poznajo«… pa čeprav tudi z njimi znam »pošimfat«.
Že
dolgo je tega, kar sem se odločil, zaradi tega, ker sem grd, takšen, da me
nekateri ne morejo imeti radi, da – se kaznujem! In tudi se, prisežem,
vsakodnevno! Namreč… za kazen sem se odločil, da nikoli ne bom legel spat prej,
kot bom zaspan! In ta sklep tudi spoštujem, v celoti.
Ma,
briga me za umetno cvetje, jaz v pravem lepoto najdem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar