Vsak
večer, po tem, ko jo oblečem v pajacka za spanje (topla zadeva, in neizogibna,
glede na to, da se med spanjem odkriva, in jo, čeprav jo tudi trikrat,
štirikrat, petkrat na noč pokrijem, vedno najdem odkrito), izklopi snežaka in
lučke na smrečici, televizijski sprejemnik (prek katerega je poprej risanke
pogledala) in stropno luč v sobi, nato pa, v smehu, »beži« na kavč, jaz pa »lovim«
svojo ribico, da jo ujamem, sfaširam, na kruh namažem in poamam, a sem vselej
za kanček prekratek, je nikakor »ne morem« ujeti… in ko tudi sam zlezem, za
njo, na kavč, se stisne v kot, da je »ne morem« doseči, pa se od tam krohota na
račun mojih groženj…
Sinoči
pa se je iz kota zaslišal njen »ne smeš me poamati«. Kakopak, zanimalo me je
zakaj je ne smem pojesti, in sem dobil pojasnilo: Če me poamaš, kdo ti bo dal
cigareto v usta (ko vidi, da bom kadil, rada vzame cigareto iz škatlice in mi
jo da v usta), kdo bo s tabo, kdo ti bo pomagal (»pomaga« mi pomivat posodo,
kuhat omako – »olupi« jušno kocko, pretrese mezgo, dodaja mi začimbe, hrenovke
zlaga iz paketa v posodo, narezan krompir razporeja v pekač, tudi posoliti mi
ga pomaga…)?!
Hm, sem
odgovoril, a veš, da imaš prav?! Kaže, da te res ne smem pojesti, kajti brez
vsega naštetega ne želim ostati. In za vsak slučaj sem pridodal, da je itak ne
bi zares pojedel, da se tako samo igrava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar