Prijetno »dekle«…

Redko hodim k zdravnikom, in tako sem, za vsak primer, šele pred dobrima dvema letoma pridobil novo osebno zdravnico, po tem, ko sem se pred petimi leti (da, zdaj pa že bo toliko) preselil iz Ljubljane…

 

Danes sva se prvič videla. Lepo, zares lepo sva se pozdravila in se, ob stisku rok, tudi predstavila, in čeprav sem se podal po meni neljubih opravkih, smem trditi, da sem obisk pri zdravnici zabeležil kot prijeten dogodek. V ordinaciji sem bil, približno, petnajst minut, v dveh, treh minutah sva ugotovila čemu sem prišel, in se dogovorila za nadaljnje postopanje, ves preostali čas pa preživela pretežno v prijetnem pogovoru, v pravi izmenjavi mnenj. In sem, med ostalim, izvedel, da jo sila moti obča sebičnost (pomeni, da zna opazovati, in da, posledično, tudi opaža, in prepoznava, obenem pa njen odnos do opaženega priča o njenem značaju) in da ne more razumeti njihovega, povsem iracionalnega, strahu pred smrtjo. Dobro, tudi to sem ugotovil, da si, kljub dokončanem študiju medicine, obče »po svoje« razlaga, čeprav bi tudi ona morala vedeti o vsaj osnovnih zadevah, s področja različnih vrst mišljenja, pa o nekih odstotkih, potemtakem tudi o količini razuma, ki je prisoten na planetu, vendar – to puščam ob strani, ni edina, nasprotno, ki ji »ne kapne«…

 

Kakorkoli – prijetno »dekle«. V redu, ni več dekle, a sam sem v takšnih letih, da je večina tistega, kar vidim okrog sebe, mlajše, od mene, pa zmorem tudi petdesetletniku poreči dečko. Zdravnica pa je, zagotovo, vsaj četrt stoletja mlajša, raje nekaj let več…

 

Mladi ste še, sem ji povedal, in čeprav so vaše oči že veliko videle, imajo še marsikaj za spoznati. Počakajte, z leti se vam bo tudi pogled »zbistril«, predvsem pa – bodite pozorni, nanje, takrat, kadar se znajdejo v sebi neprijetnih položajih, če se še tako ali drugače ogrožene počutijo, toliko bolje, takrat jih boste v čistejših slikah ugotavljali, kot jih, kadar se nimajo nad čem pritoževati. Glede smrti, in strahu pred njo – smrt ni nič drugega, kot sestavni, zaključni del poti slehernega obstajanja, in, odkrito povedano, briga me za njo, ničesar mi ne bo ne razkrila, ne namenila, priznam pa, da ne bi želel mesece dolgo umirati, mislim, vsaj intenzivno ne, v fizičnem smislu, čeprav sem že prestopil iz življenja v, bolj ali manj, neko obstajanje, in čeprav že dolgo časa ugašam. A sem vsaj zmožen, zaenkrat, samostojno…

 

In sem bil, ob odhodu, dodatno, tudi prijetno, presenečen, takrat, ko sem sestri (dve sta bili) povprašal, če pa sedaj potrebujeta mojo zdravstveno (glede na to, da je ob prihodu nista iskali), in sem v odgovor zaslišal »ne, sva vas prepoznali«. Od kod sta me prepoznali, po čem, kako, o tem nisem povprašal, vem le to, da se poprej nikoli nismo videli.