Tu, na
bregu, znajo biti jutra, pa ne samo ona, sila »zabavna«, zame, kakopak, kadar
so današnjemu podobna…
Mački
začnejo, čim zaznajo, da sva, Malo in jaz, pokonci, po sestradani noči, raztegovati
svoje mijave, in to počno na način, da je skrajno neprijetno poslušati… mudi se
jim do hrane. Tar nenehno cvili in bevska, poskakuje naokoli in se vzpenja name…
tudi on bi jedel. Malo je, itak, vajeno, da njeni zdaj-bi-to, hip kasneje tudi
zdaj-bi-ono ne naletijo na gluha ušesa, skratka – pet jih je, ki se, vsaj po
vprašanju želja, povsem podobno izkazujejo, vsi prepričani, da so njih želje
prve, če ne celo edine, in da mora biti njihova izpolnitev v istem hipu, v
katerem so izražene. Le Tisa, moja zlata duša, zna, in zmore, v miru,
nevsiljivo, da ne zapišem dostojno in uvidevno počakati na to, da dospe na
vrsto. In se tako tudi dogaja, da dospe poslednja. Pač, takšna je vselej »nagrada«
za uvidevnost…
Ob vsem
tem je treba tudi zakuriti, v dveh kuriščih, v nadstropju in spodaj, da Malo
dospe v že ogreto kuhinjo. In danes je bilo treba tudi pralni stroj dvakrat
pognati ter vmes, po prvem, hitrejšem pranju tudi obesiti oprano, obenem pa –
ko dospeva dol, jo najprej, za nekaj časa, dvorišče obdrži, pa, med
pripravljanjem njenega zajtrka in med zastavljanjem pomivanja posode, strezi zdaj
s koleščkom, zdaj s poganjalčkom, pa gugalnico popravi, da bo Sonkovi višini
(spet je nekoliko zrasla) ustrezno od tal odmaknjena. Kakorkoli že, že jutranje
pomivanje posode je, vsakokrat, svojevrsten izziv – ničkolikokrat spiraj, in
(o)briši roke, da želje ne bodo žalostne postale, kajti včasih se jedi niti
dotaknila ne bo, če ne bo tata hranil »dojenčka«…
In zdaj
se je začelo še hladno obdobje, pa zaživim tudi v podobah vratarja, in odpiram
vrata verande, da zmore zdaj ta, zdaj nek drug maček dospeti do posode, malček
kasneje pa, spet, ven, in bi tudi na deset minut hodili not-ven, ko… ko se ne
bi, tekom dneva, naveličal nenehnega obratovanja z vrati, pa uvedel sistem
kar-počakaj-ko-boš-zares-lačen-ti-odprem…
Mala je
v obdobju tistega »sama«, s čemer ne bi bilo nič narobe, ko večino tega »sama«
ne bi bilo potrebno popravljati, in ko popravljanje ne bi krepko več truda, in
časa, jemalo, kot če bi že na začetku skupaj naredila. In je v obdobju, ko želi
pri vsem pomagati, pa je zraven pri malodane vsem, od pripravljanja pralnega
stroja, prek (kadar ne pomijem v času njenega zajtrka) pomivanja posode in
obešanja perila, do hranjenja peči in nošenja drv… in je zraven tako, da za
vsako opravilo krepko več časa, truda, in živcev, potrošim, kot bi, v kolikor
bi sam opravljal, vendar – nekje se mora naučiti, če želi nekoč znati. Žal se
marsikdaj izkaže, da bežijo od dela, takrat, ko odrastejo…
Da, na
eni strani sva, povsem sama, čas in jaz, na drugi vsi ostali in vse ostalo, pri
čemer tudi s časom nisva najbolj poenotena, pa včasih preveč hiti, zlasti
takrat, kadar ga skušajo ti vsi, in to vse ostalo, razvlačiti, malodane v
nedogled. Pa je za nek odhod v kuhinjo, ali obratno, v nadstropje, potrebnega
nekega prepričevanja, dopovedovanja, celo naprošanja, katero se za uro niti
malo ne zmeni… medtem ko moram jaz gledati na to, da pravočasno zastaviva z
zadevami, denimo s kosilom, da čakanje nanj ne bo neprijetno, z lakoto, in s
slabo voljo, izkazujoče se. Tako, pač, je, tam, kjer se ne zavedajo najbolje
ničesar, tudi tistega ne, kar je, in kar ni, zanje dobro, ali vsaj bolje.
Vem,
sam sem kriv, za to svojo »zabavo«, kajti – ko bi si debelo kožo nadel, ko bi
se naučil tudi ne-slišati, bi mi bilo krepko lažje, a kaj, ko mi neuvidevnost
nikoli ni bila všečna, in mi sebičnost nikdar ni bila vodilo, zlasti pri tistem
ne, čemur se zmore nek rad-imam poreči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar