Nocem…

Dobro jutro, dete milo,

glej, se sonce namestilo

že visoko je sijati,

kliče za vstati.

V kuhinjo bo treba iti,

zajtrku se posvetiti…

Nocem.

 

Buša je do vrha sita,

in skodelica izpita.

Ali greva, moje pišče,

zdaj še malo na dvorišče?

Tamkaj, bržčas, igra čaka,

in nadihava se zraka…

Nocem.

 

Zdaj razmigana je ritka,

čas sreddnevnega počitka,

že stopnice so se vzpele,

da bi v sobo poletele,

in jaz moram do stranišča…

greva zdaj z dvorišča.

Nocem.

 

Glej, že pravi tika-taka,

da štedilnik naju čaka,

da pripraviva kosilo,

preden glad povzroči silo.

Druge ni, kot to, da greva

in da kuhati začneva…

Nocem.

 

In tako, ves dan, do kraja,

ko v spremembah se poraja,

nocem vselej se upira,

in edina z njim izbira

je pregovorna debata…

da, na koncu, zmaga tata.

Še ko Luna v noč posije,

in je čas za sanjarije,

nocem nikdar ne okleva,

za nek še si prizadeva,

pa – ko želje vse doseže,

leže, in v sen izpreže…