Kdo bo koga…

Na dveh »večjih« drevesih (še zdaleč nista dosegli polovice svoje končne velikosti) je toliko plodov, da so se veje upognile malodane do tal, pa domnevam, da – ko jih bo vseh triindvajset tako (ob)rodilo, bo moč tudi o toni kakijev, raje več, govoriti, zdaj pa…

 

Zdaj pa se tekmovanje odvija, v smislu kdo bo koga prehitel. Na eni strani sva Mala in jaz, na drugi mravlje, razne bube in ptice, ki se sadežev lotevajo že takrat, ko se komajda začnejo oranžno izkazovati. In jim jih, dobesedno spred čeljusti in kljunov, »kradeva«, čeprav jim krepko manjka do zrelosti, upajoč, da bo vsaj tu in tam kak plod dozorel, in se bo Malo lahko z njim posladkalo. Od nekdaj so mi všeč kakiji, pa ne samo zaradi okusa, pač pa tudi radi tega, ker je malo sadja, ki bi se z njimi lahko primerjalo po nekih zdravju koristnih sestavinah…

 

Tudi danes sva se podala v obiranje, čeprav sva jih »samo« enajst nabrala, a – tudi »samo« enajst je bolje, kot nič. In – če ne bodo dozoreli do konca tedna, ko je Malo tu, jih bom zmiksal, in zamrznil, da jo bodo dočakali v podobi kaše.