Potočki

Povsod je sivina, kjer sega pogled,

neba ni, da bi zasijalo,

da s pticami bi se obdalo,

sivina, sivina samo, v nedogled…

 

So težki oblaki, razmočena tla,

ni zemlji veliko več piti,

potočki, kot drobcene niti,

neslišno brzeče prek lica sveta…

 

Zamika za hipec, da bi se podal,

v neko daljavo neznano,

da legel bi tam na poljano,

in v njenem objemu dehtečem ostal…

 

Med travami znal bi neslišno ležat,

da dušo do konca izpere,

še mrvico zadnjo pobere,

da neha, za vselej, prekleta, me žgat.