Nekoč
je bil nek možakar navdušen, nad mojim, dokaj obsežnim, rokopisom, v katerem
pojasnjujem »človeštvo« in človeka, in se, ob tem, lotevam marsičesa, od nekih
prepričanj in običajev, prek vprašanj jezika in družbenih norm, pa do psihe,
edino, kar ga je zmotilo, je bilo to, da sem človejake primerjal z živalmi,
vendar…
Ko sem
mu pojasnil, da je potrebno, pri vsakem ugotavljanju, primerjati tako z vsem
ostalim, drugačnim (v nasprotnem ne dospeš do ugotovitve različnosti), kakor
tudi znotraj enakega, potemtakem primerljivega (v nasprotnem ne dospeš do
ugotovitve enakosti)… v kolikor želiš dospeti do možnosti razvrščanja, znotraj
obstoječih delitev vsega obstoječega, delitev, v okviru katerih je sploh moč
govoriti, denimo, o svetu tvarin, pa rastlin, živali, človeka, ali o posameznih
rodovih, znotraj katerih so razvrščene vse podobe obstajanja, od kamnin oziroma
mineralov, do vsega ostalega, ko sem mu to pojasnil, mu zadeva ni bila več
moteča. In je zanimivo, ob tem, da ga niti slučajno niso zmotili »enačaji«, s
katerimi sem o identičnih izkazovanjih pripovedoval, pri vseh nagonskih bitjih,
torej tudi pri človejakih, čeprav – kako bi mu lahko bilo moteče nekaj, kar do
podrobnosti pojasnim, pomeni, da tudi argumentiram, obenem pa izkažem s povsem
praktičnimi primeri, ki so tudi njemu znani iz vsakdanjega življenja?!
Danes
sem nekaj o »zastavah«, z vetrom nosečih, zapisoval, in tudi v tistem zapisu je
moč najti določene značilnosti, ki niso prav nič kraseče, v bistvu jih v
človekovem svetu, v svetu razuma, posledično tudi etičnosti, sploh biti ne bi
smelo, a obstajajo, ker obstajajo tudi povsod drugod, kjer nagoni pogojujejo,
usmerjajo, vodijo…
Nekaj
povsem banalnih primerov tega, kako se vsebina, skozi čase, prav nič ne
spreminja (zasnovanost je zadevščina trajne narave, nanjo ni moč vplivati, v
smislu njenega spreminjanja), in se ne spreminja, taista vsebina, niti skozi na
videz različne podobe okolja, ne, edino, kar se spreminja, so načini
izkazovanja teh vsebin oziroma, z drugimi besedami – nekoč so davili, in s
kočniki vratne žile predirali, potem je prišlo na vrsto kamenje, in palice, pa,
kasneje, loki in puščice, kopja… da bi, doslej, dospeli tudi do atomske in
vodikove bombe. In je, še vedno, najbolj prepričljiv »argument«, ki zmore
najdlje neko stanje ohranjati, moč, sila, nasilje… v kakršnikoli svoji podobi,
in niti slučajno ne samo v podobi vojaških spopadov.
Nagonska
bitja so NE-suverena bitja! Sama po sebi, kot posamičnosti, niso zmožna
odločati drugače, kot znotraj danih okoliščin. Da, res je, vsako govedo zmore
samo odločati o tem, kateri šop trave mu bo pred drugim v vamp dospel, pa o
tem, kdaj je čas, da se uleže, in prežvekuje, o marsičem sprotnem, tudi govedo
ima pamet, in tudi ono sodi med »praktike« (kakor zmore del stroke NE-razumska dvonoga
bitja poimenovati), vendar – dvomim, da ima to, vsako govedo, enake možnosti
preživetja izven svoje črede, kot jih ima v čredi! In prav radi tega se tudi
združuje v skupine, v črede, krdela, ne nazadnje – v države…
Nagonska
bitja so bitja, ki morajo pripadati! Da ne bo nesporazuma, besede pripadnost v
takšnem primeru NE kaže razumevati v podobi vdanosti, predanosti neki celoti,
daleč od tega, pač pa zgolj v podobi NUJE po biti delček neke celote, in to
izključno na temeljih lastnih interesov! Pomeni, če »prevedem«, da nekega
dejanskega, človeškega sobivanja pri nagonskih bitjih ni, in ga ne more biti,
pač pa je zgolj »sobivanje« v podobah drug-ob-drugem (nikakor drug za drugega,
še manj drug skozi drugega… ne bom, tu, razlagal o obeh značilnostih dejanskega
sobivanja, kajti kdor jih ni zmožen izkazovati, kdor niti potrebe po njiju ne
občuti, ta tudi razumeti razlage ni zmožen).
Kadar
pripadaš, takrat moraš vedeti h komu in k čemu pripadaš. Moraš imeti, denimo,
neko področje, katero pred sicer sebi enakimi, a k drugim pripadajočimi,
varuješ, in ga, v primeru potrebe, skušaš tudi razširiti, povečati. In – kadar pripadaš,
takrat morajo obstajati tudi določene oznake, te tvoje pripadnosti, da boš sam
vedel, kdo vse k istemu pripada, in da bodo drugi vedeli o tvoji pripadnosti,
pa…
Neko
volčje krdelo, denimo… drgnejo s tacami po tleh, drgnejo se ob drevesa, grme,
da svoje vonjave pustijo, s scalino označujejo meje svojega teritorija, točno
vedo, da njihova pravica sega od velikega-votlega-hrasta pa vse do vrha griča,
na katerem mlado bukovje raste, medtem ko… če si že toliko »razvit«, da ti je,
ob ostalih zmožnostih čutil, vonj oslabel, takrat, zanesljivo, ne boš vohal
kje-se-je-nek-tvoj-poscal, pač pa boš namestil ustrezne table, zgradil mejne
prehode… medtem ko boš, namesto o votlem-hrastu, o svetem Triglavu govoril, pa
o Trdinovem vrhu, Piranskem zalivu…
Absurd,
a – vsi se »zavedajo«, da je planet en sam, da je »usoda« vseh odvisna od
ravnanja slehernika, ki na tem planetu obstaja… vsi se »zavedajo«, da imajo
prav oni pravico do nemotenega gibanja prek tega planeta (za razliko od nekih
drugih, denimo, katerim smemo bodečo žico v preprečitev svobode gibanja, ene
TEMELJNIH človekovih pravic, opredeljenih z ustrezno deklaracijo OZN-a,
nameščati)… vsi se »zavedajo«, da smejo pričakovati to, da bodo na »tujem«
sprejeti natanko takšni, kakršni so (medtem ko od nekih »drugih« pričakujejo,
da se bodo »nam« prilagajali)… skratka, vsi se vsega »zavedajo«, le tega ne (pa
še kakšne »malenkosti«), da – je tudi v živalskem svetu lahko v neko
čredo/krdelo sprejeta posamičnost, v kolikor čreda/krdelo v njej neke koristi
vidi, in v kolikor se ta posamičnost z zadostno pohlevnostjo, prilagodljivostjo
izkaže…
Dvomim
sicer v to, da obči pretirano časa namenjajo nekim dokumentarnim prikazom
živetja v Naravi, a, če ne drugače, potem »vedo« o določenih zadevah iz nekih
filmov, ne vem, o Tarzanu, Vinetuju, Rambu morda, pa…
Obstajajo
različne oblike izkazovanja pripadnosti plemenu, in znotraj nekega plemena v
svoje obraze in v telesa vrezujejo popolnoma drugačne oznake, kot znotraj
nekega drugega, drugače neke kosti zatikajo skozi ušesa, ustnice, lica, pa
zmorejo tudi znotraj vse-svetovnega plemena
biti-in-znotraj-opičjih-modnih-trendov enako delovati neki »pirsingi«, neke
tetovaže, in frizure, oblačenje, pa razni r.i.p.-i, ok-eji, »šurde«…
prometni-znaki-slike-in-balončki ob cestah, celo dlan, položena na srčno stran,
ob »izkazovanju časti« nekemu kosu potiskanega blaga, ali v-srca-donečemu
napevu… Opice se rade zrejo v zrcalih, in kadar jih s seboj ne nosijo, jih
najdejo v – drugih opicah.
Opicam
je njihov teritorij svet. Celo tako svet, da so se pripravljene iti bojevati
tudi tisoče kilometrov stran, da bi, preventivno, kakopak, zoper neko grožnjo
nastopile. Pa čeprav se ta grožnja izkazuje predvsem v tistem
biti-drugačen-od-nas, si že izmislijo ustrezne razloge, in razlage, od potrebe
po uničenju neobstoječega orožja-za-množično-pobijanje, pa vse do blerovskih
blodenj o nekih božjih besedah, ki v spanju napotke dajejo. In na tak način
deluje ves nagonski svet, in je, v bistvu, krepko bolj »normalen« med uradno
prepoznanimi živalmi… a verjetno samo zaradi tega, ker one še nimajo
računalnikov, in televizijskih sprejemnikov, da bi na drugi strani Sveta videle
»neposredne« grožnje njihovemu obstajanju.
Človek
živi drugače, krepko drugače! Njemu so vodilo določene ideje, ideali, določene
(in dejanske, NE materialne) vrednote, pa ne spoštuje, in časti, na podlagi
neke svoje (neobstoječe) fizične pripadnosti, pač pa na temelju tega, koliko
nekdo, če sploh, taiste ideale in vrednote pozna, upošteva, teži k njihovemu
udejanjanju. In prav od človeka so prišle vse odprave nekih suženjstev (z
izjemo novodobnega, »prefriganega« v svojih podobah, s tem večini v bistvu celo
neprepoznavnega), nekih rasnih razlikovanj, spolnih, »kulturnih«, socialnih…
S tem v
zvezi zapišem samo še sledeče: zaman je iti v volčje krdelo, in skušati, v
njem, spremeniti načine izkazovanj! Ne bo šlo, vsaj ne v primeru, da temu
krdelu dopustiš biti to, kar je, kar mora biti, da bo skladno s svojo naravno
zasnovanostjo, volčje krdelo bo vedno volčje krdelo, in tiste minimalne
razlike, do katerih utegne priti zavoljo spremenjenih okoliščin bivanja, ne
bodo, v ničemer, in niti za malo, v podobah nekih sprememb delovale na samo
vsebino… in je zaman takšne vsebinske spremembe pričakovati tudi pri
človejakih, ne, edino, kar smeš pričakovati, in se kot takšno tudi izkazuje, je
to, da bodo, še vedno, in v nedogled, ostali svoji zasnovanosti primerni, le da
bodo namesto gorjač segali po puškah. Kakopak, tudi to, da se bodo, namesto
pešačenja, vozili z avtomobili, da bodo, namesto z rokami, jedli s pomočjo
pribora, celo to, da bodo, namesto s kostmi, s svojimi »votlinami«, »konjički«,
opravami, celo s kipci, slikami in s »knjižnicami« o svoji pomembnosti govorili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar