Najslajša pesem

Ni slajšega zvoka, ni lepšega petja,

kot smeh je, ki dete, v radosti živetja,

ga stresa, raztresa, da vsepovsod pride,

še sonce zbudi, da v duši vzide…

 

Letijo ročice, brzijo nožice,

na krilih vesolja, in pravljične ptice,

v ušesa razteza se, ko se smeji,

v očeh pa nebo, ki se v zvezdah iskri…

 

V vsakem trenutku cvetoče so trate,

in polja zoreča, in mislice zlate,

ni časa za hipec vsaj drobnih skrbi,

le smeh… do neba, in še dlje, poleti…

 

Ni slajšega zvoka, ni lepšega petja,

toplejšega, meni vsaj, ni doživetja,

kot smeh je, ki zmore drobižek ga tkati,

in z njim, vsaj na kratko, tegobe pregnati.