Kjer dan vzhaja…

Na Vzhodu v soncu se jutro poraja,

na Vzhodu svetloba prodira v čas,

na Vzhodu še up v bodočnost ostaja,

naj sliši na Vzhodu življenja se glas!

 

Zapoje naj strumno v šir in v daljave,

prek mrtvih močvirij, globeli teme,

naj stiša vetrove z nebesne planjave,

in pticam naj krila v neskončnost razpre…

Naj v siju preskoči prepade goltave,

ko v plesu poskočnem radost zavrti,

prežene, do konca, podobe neprave,

prav tam, kjer predolgo se sonce gasi…

 

Na Vzhodu beseda je v knjigo pognala,

na Vzhodu modrost je stopila na plan,

na Vzhodu je duša ozvezdja obdala,

na Vzhodu rojeva se sleherni dan.