V dihu
zastajam, v dihu letim,
v dihu
za hipec vsaj še živim,
v dihu
je zlomljeno moje srce,
in v
prah mi izginjajo v dihu solze…
V dihu
rojen sem, v dihu umrem,
v dihu
zgolj hodim, nikamor ne grem,
v dihu
so padle vse sanje, želje,
ni
dihat, cveteti, kjer prazen hlad gre…
Ne
štejem več dihov, ne zvezd, in ne ptic,
ne iščem
skrivnosti samotnih stezic,
kar
našel sem to vrag naj čim prej požre,
ni
iskre iskati v okrilju teme…
Moj dih
je prekletstvo, hudičev pečat,
ki z
vsakim vdihom še bolj stisne vrat,
le kaj
bi še dihal, le kaj bi mi vse,
ko z
vsakim korakom se trnje razpre…
Ni komentarjev:
Objavite komentar