Sem,
ker so me porodili, in ker sem se odločil stati, pa – ko enkrat ležem, me več
ne bo.
Sem tistim,
katerim želim biti, in takšne zmorem prešteti. Ostalim niti sence svoje ne
ponujam, pravzaprav bi jo tudi odtegnil, v kolikor bi si jo hoteli prilastiti.
Že nič
kolikokrat sem preklel samega sebe, pa takisto, z vso pravico, tudi do Sveta
izkazujem. Lahko da jaz nisem vreden njega, in me to ne moti, a zanesljivo on
ni vreden mene. In sem se naveličal skozi prste gledati, medtem ko mi do
sprenevedanja nikoli ni bilo. Bob je bob, svinja je svinja, svinjak pa svinjak,
četudi v celofan ovit.
Od
domačih živali bi imel malodane vse, ko bi pogoje ustrezne živel, z izjemo
svinj. Z njimi imam preveč boleče izkušnje, da bi mi bile celo v podobah
odojkov ljube. Pa tudi odvratno mi je po-svinjsko, nekako ne znam biti
kompatibilen, z njimi, in raje drugje iščem.
V
bistvu tudi iščem ne več, mi je najdenega več kot dovolj. Za izhod iz svinjaka
pa tudi vem, ga ne potrebujem iskati, bo že on mene našel.
Sem,
ker so me porodili, in se trudim, da še nekaj mrvic iz sebe dam, da ne bo premalo
tistega v smeti vrženega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar