Maloprej
sem prejel pisemce, s katerim me, iz bolnišnice, seznanjajo s terminom za
ultrazvok…
Prvo,
kar mi je padlo v oči, ko sem pisanje povlekel iz ovojnice, je bil tisti »spoštovani«.
Beseda, kateri so popolnoma pomen razvrednotili, kakor tudi ostalim, tistim, ki
naj bi vredne bile, ker o vrednostih govorijo, a kaj, ko se te vrednosti v njih
šapah povsem izničijo…
Niti
videl me nisi, da bi me vsaj na pogled »poznal«, pa me s »spoštovani«
nagovarjaš! Bentiš, sploh veš, kaj to spoštovanje je?! Ga sploh znaš čutiti,
izkazovati?! Poznaš osnove, na temelju katerih se poraja?! Dvomim, pravzaprav
ne verjamem, kajti – ko bi o tem vsaj malo vedel, potem ne bi svojih pisanj
začenjal s to besedo, in je ne bi vsevprek razmetaval!
Osebno
svojo pisno komunikacijo začenjam s pozdravom, dober dan, denimo, in ne pomnim,
kdaj sem jo poslednjič s »spoštovani«! Tisti, katere sem spoštoval, v njih neke
vrhove videl, značajske, ne drugačne, tisti so večinoma pokojni, med ostalimi
nekimi redkimi pa obstajajo prijateljske vezi, pa uporabljam, namesto pozdrava,
besedo, denimo, »dragi«.
Vrzi
bisere med svinje, boš videl, kako v blatu potonejo. »Izobrazi« ničevost, boš
videl, kako bo potonilo vse, od besed, in njih pomena, naprej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar