Kakšne možnosti sem sploh imel?!

Da, res, kakšne možnosti pa ima človek, za to, da normalno, sebi, svoji vrsti ustrezno življenje preživi?!

 

Glede na to, da je neko normalno soživetje možno izključno znotraj ene in iste vrste, glede na to, da je razumskih bitij vsega dva odstotka, sem, potemtakem, v samem izhodišču imel samo dva odstotka možnosti za to, da sebi enako bitje najdem.

Glede na to, da bi za normalno soživetje potreboval partnerko, in ne partnerja, se ta odstotka, tako na palec, prepolovita, pomeni, da ostane en sam odstotek.

In – glede na to, da te ženske obstajajo v različnih svojih starostnih skupinah, ter upoštevaje dejstvo, da so (številčno) neenakomerno razkropljene po celem Svetu (prepričan sem, da je na področju domovine človečnjaka delček razumsko zasnovanih bistveno manjši, kot je drugod)… ne vem, mi je bilo dane za promil, za tisočinko takšne možnosti?! Pomeni, da bi moral vsaj med tisoč potencialnimi partnerkami iskati tisto pravo, dočim je človejakom lahko – dobesedno na vsakem koraku sebi enako najdejo, po zasnovanosti (in izhajajočem ostalem)!

 

In nekaj podobnega pojasnjujem nekim, s katerimi zasnovanost delim, in ki na svoja starejša in stara leta ugotavljajo, povsem zagrenjeno, o lastnih »življenjih«, pa o lastnih »ljubeznih«  ter ostalem. In zapišem nekako tako: ni ti moglo iti drugače, že samo tvoje rojstvo predstavlja prekletstvo, že s samim rojstvom ti je, četudi nehote, kazen dodeljena, ker – rojen kot človek živiš v okolju, ki je tebi popolnoma drugačno, ki je, v bistvu, tvoje polno nasprotje, tvoja negacija!

In jim pojasnjujem, da obstajajo takšne zadeve, kakršne so Dobrota, Človečnost, Ljubezen… ne, ne v nagonskem, v občem svetu, daleč od tega, a obstajajo kot tako redke vrednosti, da je »zadetek« v bistvu enako možen, kot terna na loteriji, če ni njegova možnost celo manjša. Vendar…

 

Med temi, katerim tako zapišem, enega samega ni, ki se ne bi, na svoji poti, z nečim posebnim izkazoval, in izkazal, ter predvsem s tem, da zmore načelno, da ima en sam obraz, da je v vsakem trenutku prepoznaven, pa jih skušam tolažiti z neko (dejansko nič vredno) tolažbo, češ – za teboj bo vsaj nekaj ostalo, ker, za razliko od vseh ostalih, imaš samega sebe.