Ko rita poka…

Dojenček se joka,

ker rita mu poka,

pa ne, da po šivih narazen hiti,

le neki vetrovi,

v buši njegovi,

bučijo, ker se jim na plano mudi…

 

Ni prav nič zabavno,

zna biti jokavno,

dišavnosti neke pa sploh ni zaznat,

smo sirup že dali,

da bi pomagali

prav vse te vetrove nesramne pregnat…

 

V krogih masiraj,

in smešne razdiraj,

pa lažje dojenčku vetrovno bo šlo,

ko stvar umiri se,

nebo razvedri se,

spet sonce prek ličec razlilo se bo!

 

 

Zamisel za gornje verze mi je porodilo Malo, danes, zjutraj, v kuhinji. Sedela sva drug naproti drugega, ona na mizi, jaz na klopi. Ona »dojenček«, jaz tata, ki pazi, da »dojenček« ne pade z mize. In – v nekem trenutku se je »miza« oglasila, pa je bilo zaslišati nek »pok«…