Kot raketa…

Tata, tata, vsa vesela,

kot raketo jo požene,

da v čim krajšem priletela

bo v objem, do mene…

 

Komaj mi v poklek dospeti,

da okrog vratu doseže,

že vesolje se zasveti

in objem med zvezde leže…

 

Čas zastane za drobtine,

in za neko morje sreče,

a kot blisk prehitro mine,

ko v korak gre žuboreče…

 

Treba vse nadomestiti,

dolg naju je ločil čas,

se jezičku zna muditi,

razigrano poje glas…

 

In potem… v iste želje,

v iste misli in vprašanja

raste najino veselje,

nosi naju, in poganja…

 

 

In – morda uro po tem, ko sem zgoraj zapisane verze ujel na papir… zazdela se mi je še bolj sumljiva, kot takrat, ko sem prišel ponjo, in sva izmerila vročino. 39,2. »Bravo«, podobna zgodba tisti iz prejšnjega tedna, pa… takoj sirup, nato pa še obkladki…

 

Zdaj spi, mirno. Vročina je sicer še vedno visoka, 38,7, a je vsaj stabilizirana, ne raste več. Tako mi vsaj njeno razpoloženje pripoveduje. Itak bom čuječ to noč, in spet sva se dogovorila, da spi na kavču v dnevni, tako mi je bolj pri roki, v kolikor bo treba z obkladki hiteti. In bom »taboril«, v neposredni bližini…

Upam, da nocoj z glavnino boja opravi, in bo z jutrom naprej bistveno boljšega počutja.