Je
prijatelj zapisal, da poskuša ne izpovedovati tistega, kar resnično misli, pač pa
išče neke približke k temu, in to počne zaradi tega, da ne bi dospeval k
večanju konfliktov z okoljem, in konfliktov s samim seboj.
Lepo je
»razmišljati«, še lepše je misliti, in domisliti, pri čemer samo dospevanje do
dejstev, do resnice, in upoštevanje istega, priča o kakovosti mišljenja. Je že
tako in tako preveč bebavih »spoznanj«, »modrosti«, »resnic«, tako in tako
preveč nekih fam, utvar, »pravljic«, od bogov do
obetanih-švic-in-silicijevih-dolin, s katerimi si neumnost kratkoročno »lajša«
svoje obstajanje, da bi kazalo obseg tovrstnih zadev povečevati. Že res, da
planet radi tega ne bo prav nič umnejši, še naprej bo, zahvaljujoč nagonom,
bebav ostal, a je res, da je škoda slehernega razumsko zasnovanega, da bi se
podal po poteh obče neumnosti. Kakorkoli že, takole sem mu pripisal…
Včasih
se podamo (raz)reševati tako, da dospemo samo do »(raz)reševanja«, do tega, da
ničesar zares ne rešimo, pač pa, nasprotno, samo poslabšamo. Res je, da takšna
poslabšanja potekajo postopoma, pa se jih večinoma sploh ne zavedamo, a kljub
temu delujejo izključno tako.
To, da
okolje obravnavaš kot posnemanja nevredno, da njegova pojmovanja, metode in
ravnanja ne sprejemaš kot sebi ustrezna, že to priča o tem, da si v konfliktu s
tem okoljem. Prav radi tega konflikta se ne čutiš kot sestavni del okolja
(razen v toliko, kolikor z njim, fizično, deliš prostor in čas), in zaradi
istega tudi okolje tebe nikoli ne bo zmoglo v celoti sprejeti. In to je
dejstvo, o katerem dobro veš, ne nazadnje vse svoje življenje živiš kot nekaj
ne-okoljskega, ne-običajnega, ne-»normalnega«… Čemu bi si ob tem zatiskal oči?!
In to,
da se samemu sebi lažeš, s tem, ko si, tozadevno, sprejemljivejše neke razlage
ustvarjaš, to govori o tem, da si v konfliktu s samim seboj. V bistvu skušaš
sebe pravega utišati, ne upoštevati, povoziti, kar zagotovo ni način dospevanja
do vsaj relativnega zadovoljstva.
Ne vem,
a sam sem prepričan, da potvarjanja, laži nikoli do razrešitve ne vodijo, da to
samo resnica zmore, in sem prepričan, da je bolje samemu sebi pustiti živeti v
svoji pravi podobi… pa čeprav boš, zaradi tega, nekoliko večkrat klel in
preklel. Ni se bati, okolju s tem ne boš krivice povzročal, je preklinjanje še
najmanj, kar si zasluži.
To sem
samo tako zapisal, da ustrezno pojasnilo k tvoji izpovedi pridodam, čeprav se
zavedam, da zmore biti tudi zatiskanje oči, pred dejstvi, marsikdaj tolažeče,
obenem pa dokaj zahrbtno, kajti – ko oči odpreš, so dejstva še vedno tu, in po
nekih »sanjarjenjih« se zmorejo celo še bolj kruta izkazovati. Obenem pa...
Glede
na konstanten boj, konflikt, nestrinjanja, kakor ti je ljubše, ki potekajo med
teboj in okoljem… s tem ko »svetliš« okolje nase senco mečeš, ko okolje
povzdiguješ, sebe ponižuješ, in resnici krivico delaš! Če bi se kdo moral po kom
zgledovati, potem bi se, zagotovo, okolje moralo po tebi (ko bi bilo tega
zmožno, seveda, a ni!), ne obratno.
Pozdrav!
Ni komentarjev:
Objavite komentar