Ah, naj bo, še tole iz spomina izbrskam:
Lažje
mi je presoditi
kam
dospel sem, hoteč iti,
ko
zazrem se v stanja druga…
Jaz sem
zgolj – velika zguba!
Sem
zastavljal, in zastavil,
marsikaj
iz nič postavil,
bojda v
mnogočem uspeval…
Ma, le
v prazno izgoreval!
Žito
pod nebo poda se,
da
dospe v polne klase,
tudi
meni je rodilo…
Razočaranja
obilo!
Zase
prav nikdar zahteval,
vselej
skromno se odeval,
vštric
z načeli hodil v svet…
Butec
butasti, zadet!
Bil,
nikdar, podoba česta,
takšnim
pa ni tukaj mesta,
takšni
Svetu smo v sramoto…
Marš,
nadlega, marš v samoto!
In
dospeš vse do osame,
čakajoč,
da te vzame,
dlje
kot noč v objem te skriva,
manj se
scanja čezte zliva!
Ja,
tako je, zdaj to vem:
hodim,
da v prazno grem,
ker ne
zmorem, ne želim
bit'
kot drugi – pičkin dim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar