V tem
vražjem prostoru, v tem vražjem času,
ni dobro
pošteno, na slabem je glasu,
ker
tam, kjer priložnost te zlahka pokvari,
poštenje
ni drugega kot – lari-fari…
Molče-poštenjaki,
hinavska zalega,
ki gleda
kaj dela na čelu ji vprega,
in žep
svoj pristavi, ničesar ne reče,
da
vzame, obenem da se ne opeče…
Ko bog
prebudi se, in kazen se kaže,
takrat poštenjak
vsak s hitenjem se maže,
ko
priča, kakopak, v nazaj, to se sme,
o tem
kaj počele so grde roké…
Nihče
jih ne vpraša čemu-si-molčal,
čemu si
podpiral, čemu si jemal,
pa čudo
nobeno ni, da se pravica
prav
rada skazuje kot neka – prasica…
Že
Atila je izdajalce kratil,
za glave,
kakopak, z vratu jih je zbil,
a Atila
vedel je kaj je to čast,
pa bil
trdorok je – pravična oblast…
Dandanes
pa… časi povsem so drugačni,
so z
dna na gladino dospeli napačni,
ne
znajo kaj čast je, kaj je hrbtenica…
pa čudo
ni, da je pravica prasica!
Molčeča
poštenost, priklon, vse do riti,
ker zna
se, v nasprotnem, hudo pripetiti,
pa
vsaka prav svinja za kotom preklinja,
medtem
ko svinjaku se pridno udinja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar