Še malo
več kot dve uri, pa bova skupaj, še malo več kot ena, ko se odpravim na pot…
Zgoraj
sem z radiatorjem, spodaj pa s panelom, prepričal zrak, da se je, v svoji
toploti, do dvajsetih povzpel. Radiator izključim, kadar nisem doma, za vsak
primer, pa domnevam, da bo temperatura, ob povratku, po dveh urah, nekih
devetnajst, upam, da ne manj. In bova počakala, topleje oblečena, toliko časa, da
začneta kurišči učinkovati. Obe sta že pripravljeni, samo na vžigalico čakata.
Želja, da bi vsaj do konca oktobra šlo brez kurjenja, se mi, očitno, ne bo
izpolnila, vsaj v celoti ne. Upam na še kak toplejši dan…
Komaj
čakam, da vidim serico! In komaj čakam, da se dan malček popravi, pa da dežinke
nebo zase obdrži. Da bo Malo lahko vsaj malo skakalo naokrog. Na breg sicer ne
bova šla, je preveč razmočen, a imava dovolj drugega igralnega prostora. Po
tem, seveda, ko pregleda teren, da ugotovi morebitne spremembe, če je kaj
novega, pa tudi…
Včeraj
so, v trgovini, za nakup v vrednosti do petdesetaka, prodajali, po evro, neko
platneno »torbo«, in prt v njej. Za dobrih deset evrov sem omenjen znesek
presegel, pa mi je blagajničarka dve ponudila. Pa, naj bo, bom vzel, sem
pomislil, če ne za drugo, se bo moj Sonko s tema prtoma lahko igral, ju imel,
denimo, za odejice, ko bo svoje igrače ajat dajala. In ne dvomim, da ji bosta
ti torbi, po prihodu, vsaj nekaj minut pozornosti vzeli, dve, denimo, celo tri…
Opremljena
sva z vsem, kar potrebujeva za igro, in za živetje. Samo še zagon potrebujeva,
njen, pa se bo najin krog znova začel vrteti. In se bo to zgodilo celo nekaj
trenutkov prej, preden poletiva drug drugemu naproti, v objem. Se mi zdi, da
tudi cucka vesta, da danes pride. Nenehno se lepita name, nočeta biti zunaj,
kakor to počneta vsakokrat, ko se po razbojnico odpravim, in ju, za čas
odsotnosti, zaprem. Jima svobodo-odvzamem, grdobež jaz. K sreči cucka ne
pojmujeta takšnih zadev, kakršni sta svoboda in demokracija, tako, kot jih
pojmujejo pametni. Mislim, vsaj do sedaj mi nekega tiranstva nista očitala, ne
z lajanjem, še manj s preostalim, ki o njunem odnosu do mene govori.
Da, sem
že v visokem startu in čutim tisti drhteče dražeč »okus« vznemirjenosti.
Pogosteje, krepko večkrat, kot to sicer počnem, preverjam uro, čeprav je še
dovolj časa, da ja ne bi zakasnil, in se prepozno začel (pre)oblačiti.
Upam,
da v naslednjih dneh ne bova imela težav z njenim počutjem, čeprav sva tudi na
to pripravljena, a je vseeno krepko lepše, ko dete poka od zdravja, ko nič ne
muči, in boli, pa ko se ješčost izkazuje. Ni lepšega plačila, za skuhano, kot
to, da dete z veseljem poje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar