Danes
sva predposlednjo letošnjo ubrala, obenem največjo – tik pod tremi kilogrami se
je ustavila, v svoji rasti…
V
običajnih razmerah bi ji nekaj dodatnih dni namenil v zorenje, a so jo že
živali začele napadati, obenem pa ji hladne noči in jutra v ničemer ne
doprinašajo. Tako in tako so jesenski sadeži bolj prazni, ter s krepko manj
sladkorja, od poletnih…
Dala
sva jo na pol in prvo polovico razrezala na koščke, dočim sva drugo spravila v
hladilnik, v čakanje na tisti kasneje. In ko sem videl Malo, kako se je
narezanega lotila… dejansko, manjka, sadežu, kar precej do polnosti okusa, in
običajne sladkosti, a je, kljub temu, krepko boljšega okusa od vseh doslej,
katere sem okusil dospele iz trgovin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar