Danes
sem še prej, kot včeraj, segel po analgetiku, me je že med pripravo kosila
začelo mraziti. V običajnih okoliščinah bi vročini pustil, da svoje opravi,
tako pa – Malo je doma, nenehno se ji neke želje porajajo, premajhna je, da bi
se zavedala, in upoštevala, pa moram biti operativen…
Včeraj
sem zapisal, da upam v to, da »bo jutri za polovico boljše«. Jalovo, povsem
neutemeljeno upanje, celo cigarete mi ne dišijo, kar se mi redko zgodi. Morda
je tako tudi prav, morda bo telo uspelo dodobra opraviti z nekimi virusi, pa da
se znova postavim na noge. Ne nazadnje, v takšnem stanju dvomim, da bi »šli skozi«
neki pregledi, in tudi sama operacija…
Upanje,
včerajšnje, se je, potemtakem, izjalovilo, a ni vrag, da ga ne bi smel na neke
druge dneve prenašati, slej ko prej se bo uresničilo, tako ali drugače. Za
razliko od nepreglednih oceanov upanj, na katerih občost temelji, ne vedoč, da
so iz-trte-izvita.
Ni komentarjev:
Objavite komentar