Hvala ali graja?!

Nekoč sem nekoga slišal reči, da ga moje pesmi spominjajo na Menartove, tako preproste, razumljive so, in ga spominjajo toliko, da sem, zanj vsaj, drugi-Menart…

 

Vem, da je le dobro s tem mislil, obenem pa se zavedam tega, da, v bistvu, sploh vedel ni, o čem govori, kajti – ko bi vedel, ko bi poznal moje razmišljanje, moj odnos, do vsega, potemtakem tudi do ustvarjanja, potem, kdo ve, tako nikdar ne bi izrekel. Namreč…

 

Res je, na prvi pogled, in nepoznavalcu, zmorejo biti verzi tako preprosti, da se mu zmore tudi zazdeti, kako bi jih malodane vsakdo, z lahkoto celo, napisal, ampak… eno je že narejeno ugotavljati, nekaj povsem drugega pa je – narediti! Obenem…

Tako Menartove, kot tudi moje pesmi želijo v nek razmislek popeljati, in, še zdaleč, ne ene, ne druge, niso v zabavo namenjene. V neko sproščanje, doseganje takšnega ali drugačnega ugodja. Že res, da zmore sproščena izvedba bralca pritegniti, in zadržati, a je res tudi to, da – če si tako željan zabave, pojdi v zabaviščni park, ali počakaj, da bo cirkus znova v mestu (vrag vedi, še obstajajo takšni cirkusi?!)…

Potemtakem sva si v marsičem podobna, zanesljivo, kajti brez te podobnosti tudi ne bi mogla na podoben način zapisovati, vendar – zgolj na podoben, pri čemer tako Menart ostaja prvi in edini, kakor tudi jaz, prvi in edini UV. Nobenega posnemanja, nobene želje po čem takšnem, kajti – čim posnemaš, potem sebe ne izkazuješ, sebe ne živiš, sebe nimaš! In si zgolj, nič več, lahko tudi umetelen, obrtnik, nekakšen »štancar«, ki zmore, po določenem kopitu, v nedogled. A razen v-nedogled ničesar drugega najti ni. In to pomeni, ko bolje razmislim, tudi to, da – ko bi bil, jaz, nekakšen drugi-Menart, potem ta, ki mi je hvalo izrekel, do tega sploh dospel ne bi, kajti k mojim pesmim se, zagotovo, ne bi vračal, tako kot se vrača k Menartovim…

 

Res je, so posamezne osebe, ki so mi bile, od ranih deških let, nekakšen vzor. Med njimi ni športnikov, filmskih igralcev, pevcev, politikov, bogatašev (po materialnem imetju) in podobne navlake, ki običajnim običajno običajne vzore predstavljajo. So pa, med mojimi vzori, bili, če samo tiste iz Dežele upoštevam, Jože Šmit, Tone Pavček, Janez Menart in Svetlana Makarovič. In mislim, da smem piko kar zabetonirati, na deželni ravni, po vprašanju mojih nekdanjih vzornikov, za zapisanimi štirimi imeni.

In – ne, nikdar nisem sanjaril o tem, da bom tudi jaz nekoč tako pisal, kot so pisali oni, da jih bom v nekem stilu posnemal, nikakor, pač pa so mi bili vzor zaradi svojih zmožnosti mišljenja in čustvovanja, in zaradi svojih izpovednih zmožnosti. Pri čemer so mi bili, kakopak, njihovi zapisi možnost, pot do tega, da sem prek prebranih besed do bistva njihovih avtorjev dospel, da sem jih smel spoznati še preden sem jih prvič srečal, neposredno, v »živo«…

 

Kasneje, ko sem vse spoznal… absurd, vsaj na prvi pogled, sicer pa dobesedno pravilo, veljavno malodane za vsakega človeka, živečega med hlastavo, sebično, neumno nagonskostjo, kasneje sem ugotovil, da ima moje življenje cel kup stičnih točk z življenji omenjene četverice! Da mene moti isto, kar moti njih, da upam v isto, v kar upajo oni, da cenim isto, kar je njim cenjenja vrednega. Da so, tudi oni, doživeli celo paleto nekih izkušenj, malodane povsem identičnih mojim, in do enakih spoznanj, radi tega, dospeli. Le v razlagah čemu-so-»ljudje«-takšni nismo do stičnih točk prišli, kajti… če se ne motim, poleg sebe še nikogar nisem zaznal dokazovati tega, da je »človeštvo« sestavljeno iz ne-človeka…

 

Tudi meni je Menart »nekaj posebnega«, celo zelo posebnega! Še vedno, čeprav ga že nekaj časa ne pojmujem v podobah vzornika, svojega, tako posebnega, da bi ga, ko bi bilo po moje, seveda, takoj v »kulturni praznik« spremenil, ga na sam vrh slovenskega poetičnega Parnasa postavil. Pa saj je tudi Prešeren znal, lepo, tekoče, pravzaprav dovršeno v umetelnosti, ali pa umetelno v dovršenosti, le – njegove pesmi mi ne zvenijo tako silovito življenjsko, s tako nabito neko energijo čustvovanj, da bi se smele z Menartovimi kosati. Ne, ne govorim o tem, da so prazne, ker niso, le – tako polne, kot Menartove, meni niso! Pri čemer, seveda, dopuščam možnost, da je tako moje mnenje povsem subjektivnega značaja, potemtakem upoštevanja nevredno, v primeru, da, denimo, ne znam tako brati, razumeti, čustvovati, živeti poezije, kot jo znajo neki odločujoči, z »ljudstvom«, kakopak, vkup. Morda, morda pa tega resnično ne znam. Me bodo, domnevam, že podučili, tudi o tem, ko pride čas…

 

Potemtakem… slišane besede sem doživel tako, kakor so bile izrečene, v podobi (po)hvale, vedoč kako je njih govorec mislil, in vedoč, da ob svoji izjavi niti za hip ni pomislil na moje obravnavanje odnosov na relaciji izvirnik-kopija, avtor-posnemovalec, kajti ko bi… potem bi jih kot grajo, kot negativno kritiko razumel. In bi se neka »kazen« morala pripetiti, domnevam vsaj. Kot se je pripetila…

 

Nekemu uredniku, v neki založbi, kateremu sem, mejduš, že pradavnina je tega, svojo prvo zbirko lirike v natis ponujal. In je pesmi sicer pohvalil, a mi hkrati »klofuto pripeljal«, češ da ga preveč spominjam na Lermontova (katerega nikoli v izvirniku nisem bral, ker, preprosto, ne znam rusko!), pa tako, kot posnemovalec, nikoli ničesar od-sebe ne bom dal… ker me nihče ne bo resno jemal. Hm…

Izkazalo se je prav obratno – njegovo urednikovanje je bilo dokaj kratkega veka, mene pa so še kako resno jemali, tako tisti, ki so mi objavljali, kakor oni, ki so mi, radi objavljenega, pretili. Ne nazadnje… devet let živeti izključno od pisanja, ob tem izbirati medije, in se ne podati v neko popularno in prodajano sfero… ne vem, morda pa sem dejansko toliko neresen, in neresne obravnave vreden, da mi je celo tak čudež uspel, na sicer majhnem, in z interesi še krepko zmanjšanem slovenskem tržišču…

 

Ne, nisem drugi-Menart, sem zgolj in samo prvi, ter edini UV. Pa komur prija(m), prija(m), komur ne – naj se prija drugje!