Vreme
spremenljivo, od sijočega neba, do solzic nekega trmarjenja. Prehlad in počutje
opravičujeta takšno izkazovanje, a sam sem pri tem nemočen – kar jo čuvam, v
dneh, ko je doma, vse izpuhti, v dneh, ko spet, in brez premora, potrebnega za
dokončno okrevanje, hodi v vrtec. Bog-pomagaj…
Včeraj
sva kurila do pete, ko sva, radi šestindvajsetih, prenehala. In je prek noči
radiator na enaindvajset ohranil. Danes sva zakurila, da bi kurila, a po
enajsti ne nalagava več. Zidovi so že toplejši, kot so bili, pa sva že krog
poldneva do šestindvajsetih dospela. Sicer vlaživa zrak, a tudi pretoplo ni
dobro, zlasti za prehladna stanja ne…
Spet
se, njenemu razpoloženju primerno, ubadava z vprašanjem prehranjevanja. Spet so
dnevi, ko vem, da bo vse, karkoli že bom skuhal, problematično. Pa čeprav so ji
jedi sicer všeč, a v takšnih dnevih ne gredo v promet. Bi se pa basala s
čokolado, in ji je nekaj tudi pustim, da vsaj malo zaužije, da do vsaj neke
energije dospe, glede tistega »še« pa sva na pogajanjih, ki ravno ne izkazujejo
obojestranskega razumevanja konkretnega položaja….
Upam,
da se ji zdravje v dveh, treh dneh popravi, vsaj toliko, da bo znova ješča
postala in da se ne bo treba okrog vsake malenkosti »preklati«, tako da… ja,
kletvice nekoliko pogosteje letijo, iz mojih ust, pa nikakor ne na Sonkov
račun.
Ni komentarjev:
Objavite komentar