Zvezdoškrat

Kocka s kocko v višave,

skorajda že do neba,

s stolpov plešejo zastave,

vetrič jim napev igra…

 

Prav mogočna je trdnjava,

dvižni most v svet drži,

v jarku dinozaver plava,

da vsiljivce prepodi…

 

Za zidovi škrat domuje,

zvezdoškrat takorekoč,

bisere v večer nasuje,

da nebo žari v noč…

 

Vse od jutra, pa do mraka,

vztrajno jim sijaj gladi,

briše z njih solzé oblaka,

in megličaste sledi…

 

Ko pa zadnja zvezda leže,

v temò, da pozlati,

škrat se umiri, izpreže,

v postelj smukne in zaspi…