Kar
nekajkrat sem do nekih zadoščenj dospel, na področjih, na katerih sem deloval,
ali to, še vedno, počnem, denimo…
Dolgo,
leta dolgo sem bil nesramen, grd, butast… ker sem o človejakih, o križancih, o
ne-ljudeh zapisoval in govoril, nekateri so mi celo rasizem očitali… butasto,
kajti nikoli nisem ras omenjal, kaj šele, da bi neko nad ostale povzdigoval,
obenem pa je človek zastopan v vseh rasah… nekateri so me »opozarjali« na mojo fašistično
podobo… prav tako kretenizem, za nekoga, ki zagovarja uvidevnost, in ne
sebičnosti, za nekoga, ki kakršnokoli podobo izkoriščanja kot nedopustno
obravnava… a sem, nedolgo tega, doživel zadoščenje, takrat, ko je nek genetik
prejel Nobelovo nagrado, s področja medicine, zato, ker je dokazal neposredno
sorodstveno povezavo med »sodobnim človekom« (s poudarkom na navednicah, kajti
dejansko NE gre za človeka!) in Neandertalcem…
S »strokovnjaki«,
nekimi silnimi, tudi ne hodim vštric, ne nazadnje, oni imajo diplome, tudi
doktorate, medtem ko jaz s področij njihove »izobraženosti« niti WC papirčka
nimam, obenem pa – oni znajo ponavljati razne definicije, opredelitve, morda
znajo, slepo in srepo, obrtniško, celo določene postopke, naučene, izvajati, le…
oni zmorejo, v najboljšem primeru, psihično obolelo osebo navaditi, da sprejme
svojo obolelost, in z njo živi, oni »zdravijo« tako, kot je »zdravil« Rugelj,
ko je alkoholike iz navade pitja predresiral v navado ne-pitja (a jim, ob tem,
NI odklonil vzrokov, ki so do alkoholizma privedli, in jim NI odklonil posledic
teh vzrokov, živetvenega nezadovoljstva, potemtakem jim NI zares kakovosti njih
obstajanj popravil)… medtem ko sem jaz, na nekaj primerih, izkazal, in dokazal,
da zmorem odpraviti psihične težave, potemtakem ozdraviti, in med temi primeri
je bilo tudi neko zelo težko psihično stanje. A, še vedno – v svetu bebcev, v
katerem šolska spričevala, neki papirčki nasploh, veljajo več od zmožnosti
razumevanja, od dejanskega znanja, v takšnem svetu so »strokovnjaki« v veliki
prednosti… ki se ne bo kot prednost izkazala, in se vse manj kot takšna
izkazuje…
Tudi na
področju pisanja… bili so, ki so »vedeli«, da s svojim načinom ne bom daleč
dospel, in dejansko tudi nisem, samo krepko dlje, tudi od teh prerokovalcev,
kajti na dveh govornih območjih so me vrhovi medse sprejeli, in to na področju,
ki je v pisanem izpovedovanju najzahtevnejše, najtežje, na področju klasične
poezije… ne poznam ga, žal, enega samega, ki bi v dveh jezikih zmogel suvereno
pisati klasično poezijo…
Ničkolikokrat
sem slišal, v podobah nekakšnega opravičevanja, tisti tega-pa-takrat-nismo-vedeli,
po tem, ko se je uresničilo tisto, in tako, kar in kakor sem tudi dve
desetletji prej napovedoval, in sem bil, takrat, pesimist, in tudi neumnež. A
se je izkazalo tako, kot sem opozarjal, čeprav – med butci bom do konca ostal
nenormalen, najmanj čudak, drugače ne gre, kajti oni so ja – »normalni«…
Dalo bi
se še našteti, dobesedno povsod, kjer sem se nekih opravil loteval, a od vsega
tega ničesar nimam. Samo neko moralno zadoščenje, samo neko pritrditev,
tistemu, kar že sam vem, k temu, da se zavedam lastnih miselnih zmožnosti, posledično
zmožnosti dospevanja do dejstev, do resnice, ki pa je, med vsemi »poštenimi« in
»resnicoljubnimi« zadnja stvar, katero želijo slišati. Ne nazadnje so tako
butasti, da je tudi dojeti niso zmožni. In…
Še
največ, v podobah nekega zadoščenja, bi mi bilo, ko bi človek, tisti, ki ima
moč za spreminjanje, v svojih rokah, ugotovil, se tega zavedel, da v njegovem
svetu, poleg njega, živi tudi »človek«. Pa ko bi, v izogib kolapsu, poskrbel za
fizično razdelitev, in bi sebi svoj svet obdržal, da zemeljski »raj« postane,
človejakom pa smer v njihovo naravno okolje pokazal. A česa takšnega, vem, ne
bom dočakal. Vprašanje, če bo dočakal Svet… ali pa ga bo ponoreli-maks pred tem
poslal tja, od koder vrnitve, nikoli več, ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar