Nekritično
povzemanje »znanj« in njihovo prenašanje je temeljna značilnost šolstva,
značilnost, ki priča vsaj o sledečem…
Prvič,
da šola ni nikakršno izobraževanje, pač pa samo bla-bla obrt, katero izvajajo
običajni obrtniki, in se je podobni tudi učijo.
Drugič,
da je izjemno malo pedagogov, tistih, ki zmorejo dvomiti, zavzemati kritičen
odnos do učne snovi in le-to zmorejo tudi razlagati.
Tretjič
– da je šolstvo v rokah nagonske pameti, katere največja zmožnost je
iz-roda-v-rod-ponavljati. Odsotnost dvoma namreč priča o odsotnosti razuma!
Šola je
v vsakem času prepričana v to, da je s svojimi »znanji« prijela-boga-za-brado,
in ji niti do pomisleka o tem ne pomaga preprosto dejstvo, ki govori o tem, da
je že nešteto šolskih »znanj« popadalo kot domine, ker so se kot neresnice
izkazala. Še več, namesto, da bi bila šola spodbuda napredka, celo njegova
osnova, se rada izkaže kot prepreka, o čemer govorijo mnogi primeri nekih »posebnih«,
»od ostalih drugačnih«, pač, nekih razumsko osnovanih učečih se, ki zmorejo,
zlahka, v okviru izobraževanja, doživljati težave, kajti – »učitelj je pameten«,
»učitelj ve«, »učitelj resnico uči«… a kaj, ko ta »resnica« razumu ni logično
dopustna, in kaj, ko pa tam, kjer logičnosti ni, tudi resnica ne more obstajati…
P.S.
V
šolskem sistemu nisem prav nič manjših bebcev spoznaval, kot na kateremkoli
drugem področju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar