Izjemno ekspeditivno!

Vsaj meni se je tako izkazalo, današnje jutro, zlasti glede na nenehna govorjenja o čakalnih vrstah v zdravstvu…

 

Devet minut čez osmo sem že sedel v avtu, po opravljenem pregledu pri osebni zdravnici, uro in pol kasneje sem ustavil pred svojo garažo, vmes, v tej uri in pol, pa…

 

Bil sem v lekarni, v vrtcu imajo uši na obisku, in sem, preventivno, ustrezen šampon nabavil. Bil sem v neki trgovini, da sem za Malo določene potrebščine kupil. Oddal sem napotnico za ultrazvok in – ko sem hotel oddati tudi napotnico za kirurga, sem zvedel, da lahko počakam na pregled in, glej ga zlomka, niti pol ure ni trajalo, od trenutka, v katerem sem sedel v čakalnici, do trenutka, ko sem, po opravljenem pregledu, prejel šop papirjev, nekih navodil in obrazcev za opredeljevanje vsega, povezanega z operacijo, od prevzemanja odgovornosti zanjo, do oseb, katerim bodo smeli dajati informacije o mojem postoperativnem stanju…

 

Zdaj moram urediti »samo« še glede rentgena pljuč (potrebno napotnico bom prevzel jutri in se odpravil naravnost v bolnišnico – morda bom imel vsaj primerljivo »srečo« današnji, pri kirurgu), medtem ko sem po vprašanju laboratorijskih izvidov in slikanja srca maloprej dogovoril termine s »sestro«. Potemtakem so mi ostale neke »malenkosti«, čeprav sam te zadeve obratno pojmujem, in se mi zdi operacija malenkost, časovno gledano, v odnosu do vsega tega urejanja. Ah, da, in še za eno »malenkost« bom moral poskrbeti, za čuvanje kosmatežev, v času moje odsotnosti, ki bo, v kolikor vse po načrtih mine, trajala dan in pol, in za to, da bo nekdo prišel pome, v bolnico. Sem sicer povprašal zdravnika, če bom, ob odpustu, v »voznem stanju«, a mi je svetoval, da je bolje, če takrat še ne vozim, pač pa se pustim peljati…

 

Glede Malčice pa… v tednu pred operacijo imam tri dni zapovrstjo določene za razne preglede, v tednu operacije pa je vprašanje, vsaj za prvih nekaj dni, kako bom sploh mobilen, pa bova skušala nekako »na obroke« razrešiti to, da dete ne bo predolgo brez svojega tate, in da bo tata zdržal čas (čim krajši, seveda) brez svojega Sonka.

Bentiš… ko na vse to (po)mislim, bi bilo, nemara, celo bolje, ko se sploh ne bi odločil za operacijo, čeprav – pri neizogibnih zadevah odlašanje samo povečuje probleme, nikakor obratno.