Redko
obolevam, še redkeje hodim k zdravnikom. Večinoma sem zdravstvene težave
prestal na nogah, le kadar ni šlo drugače, sem se postelji zaupal…
Zdaj se
mi je več stvari nabralo, na kup, izpadlo zobovje, kila in, po novem, tudi
prehlad. Zaradi slednjega vem, kako se je Malo počutilo, kajti domnevam, po
simptomih, da mi ga je ona »podarila« in…
Težko
ležim, pravzaprav ležarim, v nekem brezdelju, a bi danes tako legel, da je kaj.
Pa ne le za nekaj ur, ne, za dan in noč, morda tudi dlje, dokler bi bilo
potrebno. In bi pred tem šilce, dva spraznil, pa se dobro otoplil in se
preznojil. Kakopak, ne vem, če bi v tem ležanju dlje zdržal, vselej sem ga kot
muko doživljal, in le takrat, kadar me je zvilo, pa sem ves čas malodane
predremal, samo takrat se mi je v podobah nekakšnega olajšanja izkazovalo, a –
da, danes bi še kako legel, čeprav…
Malo
skrbi za to, da ne bom. In že s tem, ko mi, po uri dopovedovanja, dovoli, da
dospem v sobo, do fotelja ali kavča, pa se potem sede greva nekih interesnih,
njenih, dejavnosti, že s tem mi pomaga. Je še premajhna, da bi zmogla v polni
meri razumevati, potemtakem mora še nekaj časa hoditi po poti k uvidevnosti. In
jo razumem, kajti – kaj je lepšega otroku, kot to, da igra nemoteno poteka, in
se v njej zabava?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar