Nisem
gobar, nikoli bil, pa tudi poznavalec gob nisem. Lisičko in jurčka bi,
domnevam, še prepoznal, a ne bi z gotovostjo trdil, pri obeh mušnicah bi bilo
lažje, vsaj takrat, ko bi se v svoji barvitosti kazali…
Tudi
nisem ne vem kakšen ljubitelj hrane nasploh, še posebej gobje ne, in regratove,
pa me ne nosijo obči valovi, nekam po gozdovih in travnikih, da bi »si
privoščil« nekaj bojda »sila okusnega«… khm, kos kruha, malo margarine,
posoljene, pa mi je povsem v redu…
V teh
dneh so tukajšnji gozdovi okinčani z nekimi avtomobili, ki čakajo svoje
lastnike, nabiralce gob, da svoje strasti izživijo. Resda ne vem, kakšno je, v
tem vremenu, z gobami, a z dveh koncev sem slišal, da jih ni, da niti ene ni
bilo najti. Kakorkoli že…
Pri
nama, ob nekem štoru, poganja cela kolonija, neznanih mi spužvastih osebkov.
Meso ne pomodri, ko kos odlomiš, potemtakem naj ne bi šlo za strupenjače, a
jih, kljub temu, pustiva pri miru. Naj rastejo, in v rasti svoji tudi
zaključijo, svoje gobje speve. Če za drugega ne, pogled zmorejo popestriti,
obenem pa niso, nikakor, moteče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar