Zjutraj
je, čim je odprla oči, pokazala proti zaboju za drva, ki stoji ob peči.
"Dobro
jutro, Lilika," sem jo pozdravil, "kaj pa je?"
"Dalila," sem zaslišal v odgovor, in se mi je takoj posvetilo, kajti povedala mi je, da
bo Dedek Mraz na tem zaboju pustil darila, ko jih bo prinesel…
Ustavi-konje
in se-ti-je-snelo, je bilo prvo, kar sem ji, po najino, povedal, nato pa sem
vzel nek namizni koledar, takšnega, ki tedne prikazuje, in ji z njim skušal
pojasniti, koliko dni je še do Novega leta, in do daril, nato pa sem uporabil
tudi "enodelni" koledar, in ji prek njega s prstom skušal številčnost "čakajočih" dni prikazati. "Še daleč je, dete moje, do Dedka Mraza, bova morala
še kar počakati," sem zaključil jutranjo darilno-zgodbo, potem pa je dan,
nekako ustaljeno, začel teči. Bolj počasi, kakopak, kajti – kadar sva skupaj,
se nama, običajno vsaj, nikamor ne mudi.
Bom v
kratkem videl, koliko je pojasnilo zaleglo. To, da pa sproti svoje novoletne
želje spreminja, to pa je že sproti zaznati. In bi bilo najbolje, ko bi ji
novoletni čas kar vse prinesel. Dete se še ne zaveda, da ta "vse" radost samo
izničuje, nikakor ne veča.
Aha, pa
še to sva se dogovorila: ko bova imela otok, bova imela tudi tobogane, ki bodo
kar z oken vodili v bazen…
Ni komentarjev:
Objavite komentar