… a
kmalu ji postanem – berač!
Morda
je moč o domišljavosti sklepati, moji, ob tem, ko zapišem, da sem Mali bog,
čeprav – glede na to, kako me sprejme po nekaj dnevni najini ločenosti, glede
na to, kako funkcionirava tu, ko sva skupaj, in prav ničesar, ter nikogar, ta
čas ne pogreša, menim, da pa nekaj le je, na tem mojem ugotavljanju. Pa čeprav
znam tudi jaz biti hud, čeprav se vselej ne strinjava in marsikdaj ni po
njenem, čeprav se zna ujeziti name… ko vidim, kako poskoči, čim moj glas
zasliši, čim me zagleda, v vrtcu, takrat vem, da so vsa najina nesoglasja
drobtinica v primerjavi z vsem ostalim, kar imava, in kar je samo najino. Kar sva,
v bistvu – midva, neko eno, iz različnih let, izkušenj, pojmovanj spleteno, a
očitno dovolj združljivo, da zmore v istem dihu dihati…
In se
zavedam tudi tega, da – bo čas svoje naredil, pa bodo vrstniki, in neke
interesne dejavnosti, ne vem kaj vse ne, postale krepko zanimivejše od druženja
s tato, ki ji, v bistvu, drugega kot sebe niti nima za ponujati. In zaenkrat to
zadošča, vprašanje časa, koliko še bo. In, da, takrat postanem berač, hlepeč po
slehernem trenutku, v katerem se bo dete odločilo prebiti z menoj, in na račun
vsega ostalega. In takrat bo zbledela, krepko, tolažba, morda celo laž, s
katero samemu sebi strežem, ko si dopovedujem, da so edini razlog tega, da še
živim – moji otroci. Ki pa, itak in itak, svoja pota korakajo, in se, nekje
spotoma, tudi name spomnijo. Vendar…
Takšen
je normalen tok slehernega živetja, in sebično, nemoralno bi bilo kakorkoli
drugače pričakovati, celo terjati! Ni drugega, kot – sprijazniti se z dejstvi,
pa, čez čas, ugotoviti – sem zgolj za to, da sem, in zato, ker me še ni
pobralo. Potemtakem dospeti do nekega obče veljavnega pojmovanja »smiselnosti«
obstajanja, kateremu celo življenje pravijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar