Kot
ptice polomljenih kril…
so njene
solzice, ki z njene modrine
umikajo
sonce, in v žalost teko…
da
zvezde vse zapustijo nebo,
da
ostro zareže do konca globine,
v
krempljih temačnih, čekanastih sil…
da čas
zaboli v kričečem puhtenju,
da
volji po dihu ni več, po življenju,
le
para, in reže, do dna, in v kosti,
poslednja
še kapljica njenih oči…
Kot ptice,
ki pesem so svojo izdale,
povesile
tožno jo nekam na tla,
kot da
se nikoli ne bo več pognala…
ugašala
zgolj, se do konca predala,
tam
onkraj vesolja, tam onkraj vsega,
kjer
misli za vselej, in več, bodo spale.
A kadar
modrina ji spet zažari…
ni cveta,
ki lepše, toplejše cveti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar