Še to bi, pa še to…

Danes sva se še nekoliko težje, kot sicer, »odlepila« od doma…

 

Ko sem pomil posodo, sem ji v koritu pustil že pomit pekač, in ji nekajkrat dolil vode, in čistila, da ga je tudi ona »pomivala«, želeča pomagati-tati. Vrag vedi, koliko časa bi trajalo, to, njeno »pomivanje«, ko je ne bi prepričal z lažjo, da bo pekaču barva odstopila, če ga bova preveč čistila. In da bo potem samo še za v smeti…

 

In se je, takrat, začel njen še-to-bi, pa še-to, prepleten z občasnimi nočem-k-mami in jutri-bom-šla… in bi se vozila s koleščkom, in s skirojem, pa skrivalnice bi se šla, bila bi reševalka, in bi tati težave razreševala, tata naj bi zgodbice pripovedoval… kakorkoli že, itak je čustveno dokaj občutljivo dete, v takšnih okoliščinah pa ta občutljivost še bolj do izraza pride, in zna tudi do solzic pripeljati. In tudi je pripeljala. Priznam, že »običajno« poslavljanje je sila težka zadeva, na današnji način izpričano pa še bolj mučna, še bolj boleča. In bi tudi sam jokal, z njo in ob njej, a tega ne smem, zaradi nje ne smem. Edino, kar si smem dovoliti, tudi v takšnih primerih, so kletvice, tudi tiste sočne, da sočnejših ni. Ve, da niso njej namenjene, ne ve, komu so, in zaradi česa. A bo tudi to ugotovila, sama, slej ko prej, pa – upam, da bom takrat še živ, in pri močeh, da ji bom lahko pomagal…

 

Ko sem že tovrstno, psihično pomoč omenil… nazaj grede sem poslušal novice, in prva vest je bila o tem, da stroka nasprotuje krajšanju čakalnih vrst na področju psihoterapije. Nasprotuje nekim poskusom sodobnih »terapevtov«, katerih že dobesedno mrgoli, in ki sploh ne vedo niti tega, s čem naj bi se ukvarjali, pač pa s svojim butastim, nagonskim »poznavanjem« in »znanjem« obujajo čase vračev, šamanov, misleč, da je moč z nekim presajanjem lončnic, z nekimi, tudi očesnimi, telovadbami, in s podobnimi zadevami (ki, mimogrede, zmorejo zgolj nek sproten čas za drobec olajšati) odpravljati psihična obolenja.

Lepo mi je bilo slišati o tem odzivu stroke, sam že dolgo opozarjam na šušmarje, za katere sploh ni čudno, to, da obstajajo, se celo množijo, v okolju bebavosti, v okolju, katero si za vzor izbere eno najbolj butastih državnih tvorb na Svetu, državo z enim od najslabših stanj na področju psihično/duševnega zdravja, na področju kriminala, dobesedno praznine duha, in betic. Briga nagone, in njihovo lakoto, glede omenjenega, oni vidijo samo neka bogastva, neke, bolj ali manj na dreku temelječe, ničeve, »slave«… kakorkoli že, lepo, da si stroka prizadeva za strokovnost, in za to, da določene zadeve obstanejo znotraj ustrezne obravnave, čeprav – dvomim, da ji bo uspelo! Ne nazadnje, tudi homeopatov, nekih čudežnih zdravilcev, je vse več in več. Čast izjemam, čast tistim dejansko vedočim posameznikom, ki poznajo področje medicine, in ki skušajo vsaj del težav reševati na »naraven« način, s spodbujanjem samega boja organizma, proti bolezni, in se ne zatekajo za vsako malenkost k zdravilom. A ti in takšni so redkost, med vsemi oh-in-ah zdravilci…

 

Menil sem se ustaviti za skok v lekarno, a me je povsem izpraznjeno parkirišče spomnilo, da je danes sobota, dan počitka, za lekarne. Da, tudi to je znak napredka, zlasti na področjih manjših krajev, nekih mestec, iz katerih moraš, v določenih časovnih obdobjih, na nekaj deset kilometrsko pot, da do lekarne dospeš. Kot da bi bolezen vedela, kdaj se sme pojaviti, in kdaj bo potrebovala zdravilo…

Astrid sem do vrha natočil goriva, in poravnal doslej dospele položnice. In se je možakar, ki je bip-bip počel, s temi položnicami, zasmejal ob eni. Da, celo tako genialnega dobavitelja imam, ki mi, za sicer brezplačno storitev, zaračunava dvainštirideset centov, bojda za nek sms, izven področja Unije, pri čemer… ne samo, da ne vem, kam naj bi ta sms šel, ker sam svoje najdlje na Hrvaško pošiljam, obenem pa – ne vem, a ko bi pri tem dobavitelju odgovorni imeli kaj v glavah, bi, domnevam, ugotovili, da je teh dvainštirideset centov bistveno manj, kot pa so stroški same položnice, in njenega pošiljanja…

In še za sirup sem se v Merkatorju ustavil, da sem »vikend« popust izkoristil, in da imam na zalogi za tešitev Sonkove žeje.

 

V hiši je mir, celo preveč kričeč, in čas se po svojem času odvija, pa – ko se namenim k nekemu opravku, do njega tudi nemudoma dospem. Ko se z Malo odpravljava z nadstropja v kuhinjo, tudi uro, in več, zna trajati, preden dospeva…

Če priznam, povsem sebično, mi godi, tak mir, kajti – ne samo, da me je moje Malo, spet, do konca izčrpalo, v osmih dneh, tako fizično, kot tudi psihično, tudi prehlad svoje dela. Resda gre na bolje, vsaj izkašljevati sem začel, in to celo tako, kot se spodobi za kadilca z več kot pol stoletnim kadilskim stažem, in tudi sinusi se čistijo, a sicer je, še vedno, tako, da niti za preprosto premikanje neke pretirane volje ni. In prija sedenje, medtem ko mi misel na to, da bi se za nekaj dolgega časa ulegel, ni več všečna, bi bilo preveč dolgočasno.

Potihem snujem načrte, češ da bom jutri s košnjo zastavil, a do jutri je še dolga, predvsem pa mi bo počutje povedalo o nes/pametnosti takšnega početja.