Na
otoku Tatin Sonko
dan v
veselju se vrti,
vešče
prav za to skrbi
nek
razbojnik barabonko…
Sicer
nizke je postave,
a ga je
veliko vkup,
ni
domislicam v obup
vsled
navihane pojave…
Vsak
trenutek v misli kane
neka nadobudna
stvar,
dolgočasno
ni nikdar,
čas za
hipec ne zastane…
Še v
noč, ko v spanje leže,
umiriti
se ne zna,
pač pa
kavč povprek česa,
ko
izletno ne izpreže…
Zjutraj
pa… naj bo temačno,
ko v
očeh ji radost sije,
da me
do kosti oblije,
sonce
gre, čeprav v oblačno…
Tatin
Sonko, otok petja.
Boljše
ni neba jasnitve,
razsvetlitve
in toplitve,
in njen
smeh – neskončnost cvetja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar