Priznam,
nisem ljubitelj narodno zabavne glasbe, nikakor, večinoma se mi povsem plehka
kaže, obenem pa – tisti »milozvočni« glasovi, dobesedno osladno mi jih je
slišati, hkrati pa se, kot pri vztrajnem nekem kovaču, vzorci malodane po
kopitu ponavljajo, a, kljub temu…
Kljub
temu sem ustvaril nekaj pesmi, katere bi bilo moč uvrstiti v to glasbeno sfero,
znotraj katere so mi ne samo prebavljive, pač pa dejansko lepe, le neke »ljudske«,
za katere je vprašanje, koliko so zares »ljudske«, prej bi si upal trditi, da
so zgolj ponarodele. Kakorkoli že…
Ne vem
čemu, a zjutraj, v kuhinji, ko sem kavo kuhal, mi je začela iz grla teči moja
Biserna reka. Kar se akustike tiče, je kuhinja najboljši prostor, s katerim
razpolagam, obenem pa je moj jutranji glas za petje najboljša različica, ne
samo po intenzivnosti, pač pa tudi po barvi. In sem jo pel, ves čas, ter
pomislil, kako bi bilo, ko…
Da,
nekoč, že dolgo je tega, sem bil pri Slavku Avseniku. V želji po dogovoru, da
bi njegova skupina pesem vključila v svoj repertoar.
Možakar
me je ljubeznivo, zares ljubeznivo sprejel, tudi pogovor je tako tekel.
Besedilo mu je bilo izjemno všeč, takoj bi ga imel, le – ko sem mu povedal, da
se moje pesmi, namenjene glasbenemu izvajanju, porajajo družno z melodijami
zanje, je povedal, da bi oni sami naredili glasbo za mojo pesem. Čeprav moje
melodije sploh slišal ni.
Kadar
nekaj naredim, kadar se nekaj iz mene porodi, takrat sem, v tem izdelku, jaz,
samo jaz. In nihče drug, pa naj bi še tako lepo melodijo spočel, tega ne bi
mogel narediti tako spontano, tako iskreno, kot jaz. Ne nazadnje – jaz, moja
neka čustvovanja so potekla, tako v besedilo, kakor v melodijo zanjo, vse
ostalo bi bilo zgolj »lovljenje« neke sprejemljive skladnosti, in kot tako niti
zdaleč tisto, kar se zmore dogajati izključno v izvirniku, nikakor v neki
kopiji.
Zaradi
takšnega mojega stališča nisva dogovorila zadeve, pa čeprav je bil možakar
pripravljen korektno priznavati moje avtorske pravice, in čeprav bi, tudi s
tem, moje ime poneslo v določen delček sveta, pa bi, morda, radi tega smel
določene koristi pridobiti. In je ostalo, še do današnjih dni, le tako, da –
sem pesem posnel, v svojem »studiu«, v garsonjeri, s skrajno primitivnimi
pripomočki, v njeno tehnično nedovršenost, in jo dal na »tubo«…
Ko
razmišljam, danes, o tem, ne obžalujem odločitve. Kakor ne obžalujem številnih
drugih, med katerimi mi posamezne še nekoliko bolj, kot ostale, silijo v
spomin. Takšne, ki o »poštenosti«, tudi o njej, seveda, govorijo. Denimo – kar nekaj
pesmi sem imel možnost prodati določenim izvajalcem, dobesedno prodati, in, s
tem, postati tudi stalni-dobavitelj, tudi za neko sila znano skupino, vendar…
Nekateri
ne zmorejo na korekten način. Bi sicer plačali, in to lepo ceno, za pesem, a bi
se, ob tem, moral odpovedati svojim avtorskim pravicam, oni bi se pod njo
podpisali, mi jo, kljub plačilu, dobesedno ukradli. Pa se mi to ni dogajalo
samo na področju narodno zabavne, ne, pač pa tudi sicer, in tudi na področju
ustvarjanja za razne neke otroške zbore. In ko še malo bolje pomislim o tem… ni
čudno, da določeni slovijo kot plodni avtorji, poznam konkretne primere, iz
lastnih izkušenj, ko pa poslujejo na tak način, da drugi ustvarijo, oni
izplačajo in sočasno – svoje ime primaknejo, avtorjevega pa, preprosto,
zbrišejo. Celo knjige, nekatere, nastajajo na tak način, ali pa na podobnega,
ko nekdo pripoveduje svojo zgodbo, a je sam, dobesedno nepismen, ni zmožen
zapisati, pa nekdo drug napiše, denimo nek roman, avtor zgodbe pa se pod njim
podpiše. Ja, ni kaj, bojda je moč dobesedno vse kupiti, z vladarjem-sveta…
Ni, še
zdaleč ni Biserna reka edina, ki je takšno, ali podobno, usodo doživela, tudi
kar nekaj knjižnih naslovov je enako končalo. Pa čeprav so bili rokopisi
ugotovljeni, s strani nekih drugih, kot ustrezni, kot vredni objave, vendar – »veste,
danes takšne stvari ne gredo v prodajo, raje kupujejo neke preproste, cenene
stvari, mi pa od prodaje živimo«…
Vem, še
kako dobro vem, sam, pa tudi drugi, neki strokovni, celo v podobah določenih
komisij, so mi o tem odprli-oči, ne nazadnje, kaj je »lepšega«, kot to, da v
neki (dokaj debeli) ediciji, katero vsako leto založi komisija, zadolžena za
ugotavljanje kakovosti knjig, namenjenih otrokom, doživiš ugotovitev, da je za
večino knjig, izdanih v konkretnem letu – škoda papirja?! Čeprav – te in takšne
knjige so, dejansko, najbolj prodajane! Otroka, katerega imaš-silno-rad, za
čigar-bodočnost-te-skrbi… odbrenkaš s kupčkom dreka, in za ta kupček plačaš v
protivrednosti dveh bifejskih kav. In, spet, čeprav – resnici na ljubo, a
večina mladičev od nečesa vsebinsko vrednejšega nobene koristi ne bi imela.
Žal, a je tako.
Pač,
odtekle so neke moje, bolj ali manj biserne, reke, kakor odtekam, in bom
odtekel, tudi sam. Določene sicer, tudi ukradene (sem ugotovil nekaj takšnih
primerov) živijo, določene malo »popravijo«, da bi lahko o svojem »avtorstvu«
govorili, in obstajajo, določene so, pod raznimi izgovori, uporabili, in jih,
še vedno, uporabljajo, a od njih, čeprav so moje ime obdržale, ničesar nimam,
kajti – »smo mislili, da je to že urejeno, da ste pristali, veste, kolegica, ki
je te zadeve imela čez, je odsotna, je na porodniškem«…
Kakorkoli
že, za menoj je toliko tega, napisanega, izkazanega, da so redki avtorji, ki bi
se zmogli, vsaj od daleč, s podobnim obsegom predstavljati, pa ni vrag, da
nekaj delčkov ne bo ostalo, takšnih, kakršni so spod mojega-peresa na svetlo
dneva dospeli. In ni vrag, da tudi za ostale ne bi bilo moč ugotavljati čigavi
so, čeprav…
Da,
nekoč sem bil naprošen, s strani nekega poslanca, za mnenje o predlaganem
zakonu, ki naj bi urejal vprašanja na področju avtorskih pravic, in poglavitna
moja pripomba, itak, na koncu ni bila upoštevana. Pa sem samo logično želel
stvari na prava mesta postaviti, češ – če kupim neke zidove, neko zemljišče,
potem se bo to, moje imetje, prenašalo iz-roda-v-rod, in bo v lasti mojih
potomcev vse do tedaj, dokler ne bodo prodali, potemtakem ni neke časovne omejitve
lastninske pravice, pravice do razpolaganja z imetjem, z odločanjem o njem, na
področju kulture, oziroma umetnosti pa… po nekem obdobju, začetem z avtorjevo
smrtjo, postanejo stvaritve obče-dobro, »ljudska« last! Čemu, na osnovi česa?!
Ko bi to ljudstvo vsaj podpiralo tovrstno ustvarjanje, mu omogočalo čim bolj
nemoteno potekanje, potem bi zadevo še razumel, a je dejanskost popolnoma
drugačna, in je »ljudstvu« krepko več do nekega žogobrcarja, in gola, kot pisca,
in njegovega zapisa…
Ne, ne,
ničesar posebnega, nikakršnih nekih koristi nisem imel, in nimam, od svojih
številnih rek, pa naj bodo biserne ali ne, z izjemo zadovoljstva, porajanega ob
njihovem nastajanju, in nastanku. Zadovoljstva, ki hitro grenak priokus pridobi,
ko ugotoviš, da je tvoje delo le neki peščici pridodalo, da le neki peščici
nekaj pomeni, medtem ko… stampedo, ki trdoglavo tepta v blato, niti za hipec ne
okleva, če zmore tudi poteptati. In ob tem poslušam o »naših« nekih »velikih«,
pesnikih, pisateljih… celo »praznike« jim namenjajo… pa mi, ob tem, ne ostaja
drugega, kot o hinavščini, in butn-glavosti ugotavljati.
Tam, kjer
biserna reka v dolino se steka… ne steka se, ne steka, je, že davno, v bistvu s
svojim rojstvom, odtekla. In vzela tudi dobršen del mene s seboj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar