Kaže,
da mi je Mala predala štafetno palico, pa – njej gre, iz dneva v dan, na bolje,
mene pa je začelo prijemati. In je tako tudi prav, bolje to, kot da bi bilo
obratno…
Nocoj
me je vprašala, čemu sem flis oblekel. V prostoru imava štiriindvajset stopinj,
a sem se moral otopliti, prek majice. Očitno vročina raste. In tudi sicer
občutim vse tisto, kar je bilo zaznavati pri njej, vendar…
Tako
kot jaz skrbim zanjo, tako ona zame, pa se ni bati. Zlasti, ker ima celo dva
kompleta »zdravnika«, pa drug drugemu redno tlak meriva, in vročino, s
stetoskopoma nadzorujeva dihanje, tudi kladivce za ugotavljanje refleksa se pri
roki znajde (zna kar dobro zamahniti z njim…), pa injekciji… skratka, ni vrag,
da ne bi znala prek prehlada. Edina nerodna zadeva, ob tem, je, da malček težje
sledim njeni razgrevajoči se energiji, a se zmore dete tudi z uvidevnostjo
izkazati, in smeva tako prikrojiti pravila igranja, da je moč igro nekoliko
bolj statično igrati. Potemtakem – bo že šlo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar