Cel
teden sem, z radiatorjem, in s panelom v kuhinji, držal temperaturo na dvajset,
zjutraj sem pa zakuril, da se začnejo zidovi ogrevati, in da bo toplo, ko Malo
pride. Zagotovo ji bo prijetneje, če ne bo morala biti oblečena kot nek medo…
Pijem
kavo ter, tu in tam, pogledam skozi okno. Sivina je legla, gosta sivina, vse do
tal, pa le do obronkov svojega gozda vidim, medtem ko se je sosednji breg, z
vsem ostalim, izgubil neznano kam. Načeloma nič kaj vzpodbudne podobe, a za dan
vem, da bo lep, obsijan, topel, bo tatin Sonko za to poskrbel! Ne vem kako ona,
zdaj, v vrtcu, vem, da jaz pogosto na uro gledam…
Založena
sva dobro, in upam, da bo, za razliko od prehladnih dni, volkec v njenem
želodcu poskrbel za ješčost. Lepo je, kadar dete poka od zdravja, in ima
apetit. Tako in tako gledam na to, da pripravljam samo jedi, ki so ji všeč,
čeprav… vsake toliko poskusim s stvarjo, ki ni običajen del najinega jedilnika,
in to skušam na različne načine početi, da bi ji popestril prehranjevanje, a je
vztrajna, in se ne da kar tako. Na koncu koncev ima še dovolj časa, pomnim,
tudi sam nisem maral določenih jedi, katere zmorem zdaj, brez sleherne težave,
jesti.
Tudi
račun imam založen, se je nekaj negativnega stanja nabralo, a drugače ni šlo,
sem moral za registracijo Astrid poskrbeti. En izmed nevsakdanjih stroškov, ki
učinkujejo ob vsakdanji pokojnini. Na srečo se samo trikrat letno pojavi takšna
nevsakdanjost, oktobra z avtomobilom, avgusta z zavarovanjem nepremičnin, in
spomladi, z nabavo drv. Vsaj teh mi letos ni bilo potrebno kupovati, tako da –
dokler ne zatajijo neki štedilnik, hladilnik, zamrzovalna skrinja, peč, pralni
stroj, grelec za vodo… nimam večjih osnov za pritoževanje. Že res, da ne smem
želeti, kaj šele omisliti si, marsičesa, kar je drugim dostopnega, a je res
tudi to, da mi skromnost ni tuja, da zmorem svoje želje in potrebe obvladovati,
obenem pa tudi z neko zavistjo nimam nikakršnih težav. Nemarnica me v enem
samem trenutku mojega življenja ni obiskala, da bi me razjedala…
Ampak…
vem, ko vplačujem džekpot, takrat vedno uslužbencu povem, da sem prišel plačat
porez-na-budale, včasih pridodam, da mi, z izjemo nekih padavin, v življenju
nikdar nič ni z neba padlo… skratka – ampak, če bi se nama, Mali in meni,
uresničila najina sanjarjenja, bolj na hecu obstoječa, takrat bova, zagotovo,
do otoka dospela, in do marsičesa drugega, tudi do »živalskega vrta«, v katerem
bodo živali dolžne »plačevati« samo tako, da nama bodo v poglede dane, pa v
božanje, razvajanje… in, ni vrag, našli se bodo, s katerimi bova podelila. Celo
na neke tiste pomislim, ob tem vprašanju, katere sem enkrat samkrat srečal, ali
pa tudi do tega ni prišlo, in jih poznam zgolj prek besed…
Da,
otok. Svojega, skromnega, že imam, čeprav ga Malo še ne zna v takšni podobi
dojemati. Košček brega, danes je celo z morjem sivine obdan, na katerem mi
nobene države, zastave, prepričanja, navade, izkazovanja… do živega ne morejo
priti.
Še ura
in pol, pa krenem po svojo zvezdico, smejka smejkastega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar