Kot da
bi komaj dočakala, da se mi bo lahko potožila…
Ko je
zaznala, da sem prišel po njo, in ko je, hip za tem, dospela v moj objem, se je
začela jokati. In sem izvedel, da je, pred kosilom, padla prek nekega kamenja
in se udarila. Očitno nikogar ni bilo, ki bi ji, ob padcu, nekaj časa namenil,
da jo potolaži, pa je imela žalost čas, da se je nabirala, ob tem pa – držala
je neko igračko, ki pa je last fantiča, ki je tudi takrat odhajal domov, in je
bilo nekaj malega prigovarjanja potrebnega, da mu jo je vrnila. Kakorkoli že…
Že na
poti iz vrtca se je oblačnost, počasi, a vztrajno, šibila, dokler sva prišla do
Astrid, je bilo že malodane vse v redu, v avtu pa – ni bilo konca ne čebljavosti,
ne krohotanju, vmes pa sem nenehno prejemal napotke o tem, kako naj vozim,
oziroma, če drugače povem, mudilo se ji je, pa ji je bilo samo na avtocesti
dovolj hitro, medtem ko me je v nekih kolonah, ki so na regionalnih cestah
nastajale, nenehno vzpodbujala k temu, da greva-kot-raketa…
Si upam
trditi, da je zadovoljna. Kako tudi ne bi bila, celo kosila je pod režimom
sobne strežbe… dobila je neko mizico, prvošolsko, in ustrezen stolček poleg, in
sva oboje namestila tik mize z računalnikom, in se je odločila, da bo danes ob
tej mizi jedla. Pa mi drugega ni ostalo, kot to, da ji ustrežem. In, kakopak – tudi
cucka, mački, celo snežak in smrečica so se razveselili njenega prihoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar