Imam, še vedno imam…

Imam nebo. Da ga v jutru gledam, ko se čisto, nasmejano, v dihanje ponuja. Da mi v večeru, z balkona, pogled v daljave tava prek njega. Da mi Luna v noč potrka, da mi zvezde o minulih sanjah šepečejo, med njimi v pozabo tonečih…

 

Imam čas, ki me v rokah drži, a vse bolj oprijem popušča, da me bo, na koncu, odložil, nekam, na stran, tja, kjer bolečina v nič potone, in kjer lahko svinjajo kolikor želijo, pa mi do živega ne bodo prišli…

 

Imam breg. Včasih v vetru zapleše, se dežinkam prepušča, v srne okrasi, in v ptice, ki tudi iz dalje dušo kličejo, da jim prisluhne, se jim, za hipec, dva, celo več, v njih krila prepusti, preden jih kletev utiša…

 

Imam cucka, imam mačke, imam nemalo skrbi krog njih, in previdnih korakov, da ne bi pohodili, prizadeli, poškodovali, in imam ves svet, do katerega ne zmorem, tudi radi njih, v njih, in še več, celo kot senca mi zmorejo biti…

 

Ne nazadnje – imam nekaj duš, nekaj čistih duš, tako čistih, da jim misel o svinjanju na pamet ne pade, kaj šele, da bi se z njeno voljo mazale, smradile, se mi ob rob, na koncu tudi za hrbet postavile…

 

Imam mirno vest. In glodajoče spomine. In razkrajajoča spoznanja… o vsem, česar del nikdar nisem hotel biti, o vsem, k čemur sem z iztegnjeno roko hitel, da bi spoznal predvsem to, kako je bolje, če jo globoko v žep potisnem! Tudi na porabo mila kaže paziti…

 

Imam, pač, kar imam, kar sem si, kaže, tudi zaslužil imeti. Brez vrednosti vsem drugim, pa mi niti krasti ne zmorejo. Z bliščavo enostavnosti, preprostosti, katero zmorem, še vedno, buditi, in v dlaneh nositi. Imam obraz.