Jutro s srnami…

Zjutraj sem pristavil za kavo, dal cuckoma jesti… mimobežno sem »vrgel« pogled prek brega, in…

 

Zagledal sem srno, hip kasneje tudi njenega mladička, pa… videno se mi je zdelo nekam čudno, kot da bi bili živali na notranji, in ne zunanji, strani ograje…

In res sta bili. Pravzaprav so bile, kajti nedolgo za tem sem tudi drugo mladico zagledal. Skušala se je zriniti skozi mrežo, a ji ni najbolj uspevalo…

 

Cucka sta tačas opravila s svojim zajtrkom in že sta bila na robu ob-hišne ravnine, na mestu, s katerega, običajno, nadzorujeta breg, vse do njegovega dna… in že se je zaslišal tisti pasji »b«, medtem ko sta z držo telesa kazala na možnost starta po bregu navzdol. K sreči sta me ubogala, kajti – raje si ne predstavljam njunega preganjanja srn…

 

Se je že pripetilo, da sta tekla za srno… takrat je bila brez podmladka in je, po nekem lovljenju, enostavno preskočila ograjo, mladička pa… krepko premajhna sta, da bi jima taka skoka uspela…

 

Zaprl sem pasji duši v kuhinjo, obul škornje, vedoč, da bom tam, kjer se ta teden še nisem s koso pojavil, po visoki, in predvsem od rose razmočeni travi hodil, pa – hajd v razreševanje nastalega. Po poti sem tudi telefon za slikanje pripravil, češ da jih vsaj na posnetek ujamem, a sem zamisel hitro odmislil, ko sem videl, kako se srnjad odziva na moje približevanje, in posledično ugotovil, da od posnetka ničesar ne bo…

 

Ko sem se kobacal po bregu navzdol, drselo je, zelo, na mokri travi in v škornjih, se je trojica prestrašenih bitjec premaknila na drug del posesti, pa – gremo, stari, nazaj gor, nato pa še tja, kamor so se srne podale… upajoč, da se one ne bodo tačas vrnile na del, na katerem sem jih zagledal. V rokah sem nosil kombinirke, da bi, v skrajni sili, mrežo razrezal, in jim odprl pot v »svobodo«. Sicer sem imel v načrtu odpiranje lese, bi bilo najbolj enostavno, a sem vedel tudi to, da me srne, po vsej verjetnosti, ne bodo ubogale, in bodo po svoje silile iz ograjenega…

 

Ko sem, po nekem času, uspel dospeti na ta drug del – o živalih ne duha ne sluha. Bržčas jim je uspelo najti izhod tam, kjer so vstopile. Kakorkoli že, ko to pišem je že dvajset minut od mojega reševanja srn, že dvajset minut sta cucka spuščena, in že dvajset minut ni slišati, da bi se nek pregon odvijal prek brega, pa upam, da je moja domneva o srnjem varnem umiku pravilna, da se niso zgolj potuhnile, kakor srne znajo, (tudi pasjim) očem nevidno…

 

Pogled na srno me je vselej razveselil, na srno z mladico toliko bolj, če pa sta dve srnici v družbi njune mame, to je pa še toliko lepše. Večinoma imajo namreč po enega mladiča, in…

 

Odkar sem tu, v sosedskih odnosih z gozdom, in z živalmi v njem živečimi, po tihem sanjarim o tem, da… lepo bi bilo, ko bi se mi, v prostoru in času, pridružil nek mladiček, ne vem, srnin, lisičji, jazbečji, veveričin… res je, ob »spoznavnih trenutkih« bi ga cucka preganjala, dokler ga ne bi, prestrašenega in izčrpanega, stisnila v kot, da bi jaz do njega dospel, vedoč, da mu ničesar ne bi naredila, le ovohala bi ga, dodobra, potem pa… potem pa bi se navadili drug na drugega, in bi zmogli lepo sobivati, tako kot sobivata z mačkami, ob, kakopak, vedno možnem prostem izhodu za gozdnega posvojenca…