Besedno onaniranje…

Ne maram besednega onaniranja, samozadovoljevanja neke samovšečnosti, in zlasti ga ne maram pri tistih, za katere vem, da bi imeli kaj za povedati, in so to tudi zmožni početi. Besedno onaniranje je namreč tisto mlatenje-prazne-slame, in besede so, v tem mlatenju, namenjene, kot prvo, same sebi, kot drugo pa – doseganju samo-zadovoljstva, in ničemur drugemu, čeprav…

Pri določenih psihičnih stanjih, stanjih, ki izpričujejo NEzadovoljstvo, zmore biti takšno besedno onaniranje nekakšno mašilo, nekakšna pot do samo-ZADOVOLJSTVA, s katerim je, vsaj za kratek čas, NEzadovoljstvo potisnjeno v kot…

 

Besedno onaniranje je prevladujoče v komuniciranju. Z njim obči »ugotavljajo« že ugotovljeno, še najraje tisto, česar niso zmožni ugotoviti, ob tem pa si, na osnovi številčnosti besed, pripisujejo določene zmožnosti, in celo »modrost«…

Besedno onaniranje je, žal, tudi glavna značilnost politike, pravzaprav – »politike«. V tej sferi družbenega živetja je namreč razmerje med butastimi in umnimi enako razmerju v družbi nasploh, pa prevladujejo bebci… ki zmorejo ure dolgo govoriti, in ničesar (iz)povedati, razen – da, tudi na tak način, izključno o lastni neumnosti govorijo!

 

Besedno onaniranje ali besedno samozadovoljevanje je, potemtakem, neke vrste igra, povsem neplodna, resda, in potrata časa ter razvrednotenje pomena besede kot take, kajti – beseda ni »izumljena« radi tega, da bi samo sebe slišala, pač pa radi tega, da bi bilo, z njeno (po)močjo, moč sporočati. In sta, radi tega, njena temeljna značilnost in njena temeljna naloga – sporočilnost in sporočanje. Kakopak…

 

Obstajajo tudi popolnoma drugačne igre z besedami, če ti je ljubše – besedne igre, ki se tudi povsem drugače izkazujejo, že v osnovi, saj imajo o čem pripovedovati, obenem pa se izkažejo tudi v podobi večanja samega učinka slišane/prebrane besede!

Z besedno igro zmorem povečati »privlačno silo« besede, jo za bolj zanimivo narediti. Z besedno igro zmorem, denimo pri nedoletnih, doseči to, da se raje, lažje, hitreje, učinkoviteje učijo… ne da bi se ob tem tega učenja sploh zavedali! In v primeru takšnih besednih iger, ki terjajo določene zmožnosti njih tvorca, besede sporočajo o nečem, o tem nečem, potemtakem, pripovedujejo, učijo.

 

Ne, resnično, ne maram besednega onaniranja. Pravzaprav neumnosti kot take ne maram, in tudi dejstvo, ki govori o tem, da – bolj kot je butasto, bolj je, celo z navdušenjem, sprejeto, mi ni všečno, vendar – se-la-vi, če že iz betice ni česa dati, potem sta vsaj (besedni) mošnji izpraznjeni…