Največji »izum« vseh časov…

O tem, kateri izum je najpomembnejši, od vseh, je bilo že mnogo besed izrečenih. Nekateri omenjajo izum ognja (pravilneje bi bilo zapisati izumitev načina prižiganja ognja), drugi kolesa, tretji… vse do izuma kanalizacije, saj je (tudi) urejeno odstranjevanje fekalij pripomoglo najprej k zajezitvi, kasneje tudi k odpravi določenih nalezljivih bolezni, oziroma vsaj njihovega pojavljanja v podobah epidemij. Osebno menim, da so vsa ta opredeljevanja daleč od resnice, in da je največji izum vseh časov – izum besede, najprej govorjene, nato tudi pisane…

 

Ko ne bi človek izumil besede, bi komunikacija ostala enaka, kakršna je bila takrat, ko so evro-azijsko področje naseljevali samo Neandertalci, potemtakem bi se, še vedno, sporazumevali v podobah medmetov, nekih preprostih zlogovnih izražanj, sila podobnih tistim, s katerimi se izkazujejo opice!

Pa to ni edina slabost, katera bi obstajala, ko ne bi prišlo do nastanka besede, kajti…

S takšnim načinom komuniciranja je moč ( = sporočilnost) izražanja sila šibka! Zadoščala bi za nekaj povsem osnovnih sporočanj (tako kot zmorejo opice samo nekaj stvari sporočati, s svojimi »besedami«), in vsa opisovanja (sporočanja o podrobnostih) bi ostala neizrečena. Še več – ko ne bi nastala beseda (zlasti pisana), bi komunikacija o(b)stala izključno na neposredni ravni, potemtakem na ravni usta-ušesa, in nikakor ne bi bilo moč skozi tisočletja prenašati določenih ugotovitev, (spo)znanj, in jih, prav tako, ne bi bilo moč učinkovito prenašati v razdaljo, skozi različna geografska področja.

 

Da, izum besede je pogojeval marsikaj, denimo… govorjena beseda je izkazala (svojo) potrebo po tem, da bi bila »slišana« tudi skozi prostor in čas… pa so se »rodili« znaki, za glasove, posledično besede, samostalniki, pridevniki, glagoli, časi… mivka se ni izkazala za primeren material zapisovanja, kamen se je izkazal kot trd, in je zahteval obilo dela, četudi za povsem kratke zapise… pa se je pojavil papirus, in platno, in papir, in sodobne računalniške zadeve, s pomočjo katerih zmorem tako sam prebrati zapisano, kakor le-to ponujati v branje tudi ostalim…

 

S tem, ko so izumili pisano besedo, in ustrezne materiale zanjo, s tem je bilo moč ugotovitve (s)hraniti, moč je bilo z njimi seznanjati neke druge, moč je bilo pripisovati (ugotovitve dopolnjevati), skratka – moč je bilo zagotoviti okoliščine, znotraj katerih posamezna ugotovitev ni bila plod nekega (malodane celega) živetvenega obdobja, pač pa je kar naenkrat postalo mogoče del-časa-prihraniti, preskočiti neka uvodna ugotavljanja in na temelju že obstoječih (zapisanih) nadaljevati z raziskovanjem. In s tem je raziskovanje postalo uspešnejše, vse globje je prodiralo, in vse hitreje, obenem pa – kaj meniš, bi bilo mogoče danes ugotavljati neka osončja, neke črne luknje… bi bilo mogoče na vseh koncih Sveta proizvajati določene izdelke (po istih »recepturah« izdelovane)… ma, bi bilo mogoče do kateregakoli pomembnejšega odkritja dospeti, in njegovega rezultata, nekih objektov in/ali naprav, ko ne bi bilo »kroženja (že nabranih in zbranih) informacij«, ko ne bi bilo knjige… pisane, in še prej, govorjene besede?!