Ne smilijo se mi!

Ne smilijo se mi, nikakor, smili mi se človek, ki mora odraščati in živeti med njimi, in z njimi, pa čeprav – NE sodijo v njegov, človekov svet!

 

Smili se mi človek, ki stremi k lepšemu, k boljšemu jutri za VSE, in ne le zase (še predvsem ne zase), medtem ko oni, večno prilagodljivi, potemtakem večno NEmoralni, vsa ta njegova prizadevanja ne samo otežkočajo, v njihovem izvajanju, pač pa jih dobesedno izničujejo!

 

Samo butasti živali je lahko razvoj izkazan v podobah tehnoloških dosežkov, kajti – o dejanskem razvoju, o nekem napredovanju je moč govoriti izključno na temeljih, in v njih okvirih, napredovanja družbenih norm, potemtakem nekih pravil, ki naj bi samodejno (in ne v oblikah nekih prepovedi, zapovedi, kaznovanj…) živela, in veljala za vse, in vsakogar! NI pravice v večjem/manjšem imetju, pravica je zgolj v (z)možnosti suverenega, sebi svojskega načina živetja, obstajajočega v okvirih uvidevnosti, potemtakem – taiste pravice, ki »gredo« meni, morajo tudi za vse ostale veljati! In takšno stanje je mogoče (ne le teoretično, pač pa dejansko) samo takrat, kadar je ETIČNOST GONILNA SILA… in nikakor takrat, kadar sledeč (lastnim) nagonom, sebičnost, svojo, izkazuješ!

 

NE, ne smilijo se mi, kajti – prav zaradi njih, zaradi njihove sebične, nagonske bebavosti, človek NE more živeti v sebi ustreznem, primernem svetu, v svetu človeškega, v svetu človečnosti!