Pa kaj potem…

Na četrti, pod hiško, sem se, včeraj, zaustavil. Četrtino mi jo je, približno, uspelo pokositi, njene ravnine, in tolažil sem se, prek popoldneva, da je še dovolj časa ostalo, za to, da bom uspel košnjo v celoti zaokrožiti, vendar…

 

V rani noči je začelo deževati, in danes je trava, tam spodaj, skorajda meter visoka, težja, za kapljice, ki se z nje bleščijo. Že itak jo je bilo, razraslo v nebo in v prepletanje, težko kositi, sedaj pa bi se še bolj obešala na koso, kot se obeša sicer, medtem ko bi se kosa dušila, krepko bolj kot ji je dušenja dopuščenega, da še zmore delovati…

 

Ko sem, včeraj, zaznal spremembo napovedi, vremenske, na spletu, in videl, da so oblake, temne, težke, s soncem nadomestili, sem se (raz)veselil. Prehitro, kakor mnogokrat poprej, ko so mi dejstva razkrila, da ni vse tako, kakor se kaže, kakor je videti. Pravzaprav – malo, zelo malo je tistega, kar mask ne nosi, pa že na začetku veš, da bo do konca enako, sebi zvesto o(b)stalo. Vse ostalo pa…

 

Pravzaprav je tudi vse ostalo sebi zvesto, sebi enako… v nenehnem svojem prilagajanju, spreminjanju, v svoji drži, radi katere je neutemeljeno umeščeno med vzravnano hodeče. V nasmehu… ki preteče zobe razkrije, v roki… ki se z jemanjem izkazuje, v duši… o katere hladu in praznini je škoda besede zapisovati…

 

V desetih dneh, se tolažim, ne more pretirano zrasti, trava, se že sedaj skorajda neba dotika. V desetih dneh, mi misel prav pride, se bo začela sušiti, in na njej tudi dežink ne bo, pa ji bom lažje frizuro uredil. V desetih dneh…

 

Ja, kako vedno najdemo neka pojasnila, neke tolažbe, neka upanja… češ – bo bolje, pa čeprav je zgolj slabo tisto, kar večno obstaja, v minljivosti časa, in se pojasnila izkažejo kot lažna, tolažbe kot jalove, upanja kot neutemeljena!

 

Pravijo, da upanje umre zadnje. To smejo trditi le tisti, katerim je obstajanje, njihovo, edini namen - njihovega obstajanja! Videval sem že primere, ko temu ni bilo tako, videval za živih teles umrle, brez upov, slehernih, obstoječe, videval takšne, kakršnim žreti in piti, in v tem smisel svojega biti prepoznavati, ni cilj. Težko bi me nekdo prepričal, da jim je upanje gnalo uvele obraze, ugasle oči…

 

Kakorkoli že – kaj in kako bo, čez deset dni, bom takrat videl. In le to smem domnevati, da bo trava kratko potegnila, če ga sam, do takrat, ne doživim, seveda. Bo malo dlje trajalo, morda, bo malo več moči vzelo, predpostavljam, a padla bo… da bi me znova, kakor me je doslej, v svoje kroge (po)vlekla, pa bi mi, kot mi nenehno pripoveduje, pričala o nekakšnem začaranem krogu, v katerem počneš zato, da bi spet imel početi, v katerem živiš zato, da ti med trave odteka…

 

Pa kaj potem?! Življenje je, med vsemi zgolj živetji, pitji in žretji, zgolj neka farsa, ki v času upe išče, in jih z njim tudi izgublja. In, slej ko prej, trava zmaga.