Kaj mi je ostalo?!

Dovolj dolgo sem že na poti, da se smem prek hrbta ozreti, da bi prehojeno videl, in ugotavljal, kaj mi je od njega ostalo…

 

Hodil sem, vedno, tam, kjer ni blata, da bi bilo, v njem, cvetenju nemogoče… tam, kjer se ne dvigajo oblaki smradu po umazanem, da bi nebo, in sanje, zakrivali… tam, kjer ni gneče, pravzaprav redko so-hodca srečaš, da bi o nekem svojem tvojemu svojemu pričal… tam, kjer moraš znati hoditi, samemu sebi prepuščen, in prek številnih spotikov, katere ti na pot nastavljajo…

 

Ostali so mi spomini, med njimi redki tisti, ki zmorejo, v nepregledni temi, vsaj bled sijaj prižigati. Vse življenje sem skušal, prizadevno, na vso moč, na njivi semena Dobrega sejati, a so se izrodila, vsa, in v spoznanja Slabega pognala…

Ostali so mi otroci. Njim sem se, še preden so dospeli, namenil, a so skorajda vsi vstopili v svoje čase, pa namenjenega ne potrebujejo več, ne toliko, kolikor ga obstaja, ne takšnega, kakršno je…

Ostale so mi kletvice. Nekakšen izhod iz malodušja, nekakšen branik, ki preprečuje, da bi krepelo v roki pograbil…

 

Nenehno sem hodil, prek vselej gričevnatega, od časa razbrazdanega, grizel v kolena, da bi, z nekega vrha, ugledal pravljico, v kateri bi lastne upe našel, pa bi se, v njej, namestil, ter se čistega nadihal… a vse, kar sem ugledal, s teh vrhov, so bili le – naslednji vrhovi, komajda štrleči iz nepreglednega morja hladu, praznine, smradu, sivine…

 

Tu in tam, prekleto redko, sem spoznaval roke, ki so podpirale, vzpodbujale, hodeč moji podobne poti, med vsemi ostalimi rokami, ki so grabile, da bi nazaj, k sebi, vlekle, skušale trgati, da bi raztrgale, cefrati, da bi razcefrale. Me smo pravilne, me smo dopustne, me smo normalne… jih je bilo poslušati, v njih brezplodnih poskusih, da bi jim uspelo obdržati me med njimi, tam, kamor nikoli nisem sodil, tam, kjer se Dobro ne poraja, tam, kjer se mi dovolj močno upira, da se želodec obrača…

 

Da, ostalo mi je…

Spomini, ki, bolj kot ne, hitijo razjedati.

Otroci, ki, vsak v svojem času, vse manj prostora mojemu najdejo.

Kletvice, edine zveste spremljevalke, pa jim, radi tega, dopuščam, da vse glasneje zvenijo, se vse pogosteje oglašajo, in celo tiste okvirje dostojnosti presegajo, za katere nikoli nisem mislil, da bom do njih dospel.

 

Ko bi me rilci rodili… ko bi bil rilčast… ko bi mi bilo rilčasto običajno… bi mi, kdo ve, krepko več ostalo, a takšnega, kakršnega niti omenjati ni vredno, ker je zgolj neznaten delček - nepreglednega morja hladu, praznine, smradu, sivine…

 

Preklet bodi, človek, ker nisi mogel, nekoč, dolgo je že tega, mimo opičjakov iti! Ko bi… takrat bi, prek hrbta zroč, tudi pred seboj korake našel.