Na
vratih v nebesa je pet gromozanskih ključavnic, ki so na zrak nameščene in so
iz istega materiala kot okolica, pa je moč skoznje gledati. Na vsaki sta
vkovana nevidna napisa, velik »ODJEBI« in, tik pod njim, »mejd in lajf«. Kljuka
je slepa, običajne velikosti, pa bi lepo v roko legla, ko bi jo bilo videti. Še
prej pa, seveda, vrata…
Za
vrati se nahaja lepši svet. Nikjer ni zaznati neke sebičnosti, in njene sestre
neumnosti ter njunih otrok, preračunljivosti, škodoželjnosti, zavisti,
pokvarjenosti, hinavščine, izkoriščevalskosti. Ničesar, nikjer v ničemer. Pred
vrati pa dolga, nepregledna vrsta, sestavljena iz prav tako prozornega, a z
vonjem, neprijetnim, izkazujočega se ničvrednega…
Zvonec
je tak, da je treba za vrv potegniti, da bi zazvonil, a ni videti, ne zvonca,
ne vrvi, pa je moč le tišino, v neskončni tihoti, poslušati. In seštevati, v
mislih, neskončne kletvice rok, ki zaman hlastajo po zvonjenju, češ tu smo,
pred vrati nebes. In je moč, prav tako v mislih, videti kopico nog, ki druga
prek druge hite, brcajoč v zrak, da bi vrata zaznale…
Vse
bolj nezadovoljne duše brezdušnih kričijo »obljubili so nam nebesa«, tu in tam
je, med njimi, slišati »spet so nas žejne prek vode prepeljali«. Negotovost se
veča, iz nje poganjata obup in strah, ki, družno, rojevata bes, in željo po
sesuti v prah vse, kar v roke pride, in pod noge. A ničesar več ni sesuti, pred
nevidnimi vrati v nevidno, ostaline, sesutju namenjene, so na tleh ostale, tam,
kjer je še moč videti sledi nekih bivših časov, tam, kjer se je hudič tako
razmnožil, da mu prostora zmanjkuje, pa bi se v nebesa selil…
Ni komentarjev:
Objavite komentar