Na bregu diši…

… po poletju. Po medenosti nekih cvetov. In, v zadnjih dneh, po pokošeni, pardon, po sušeni travi…

 

Za trenutke pred oči prikličem spomine o dišanju po veselju, po radosti, po snovanju nekega jutri, ki naj bi bil še lepši od danes. Za trenutke se hiša napolni z življenjem, ki se zmore, v svojih najlepših podobah, in silovito, izkazovati (vsaj) takrat, kadar je Malo doma. In zamahnem z roko, nad misli, ob tistem ta-vražji-čas…

 

Bojda so v korak s časom, morajo biti, sicer ne bi mogli biti »in«, obenem se, in prav nič bojda, taistemu času, njegovim korakom, zoperstavljajo. To sicer počno povsem zaman, a počno. Pa ne samo takrat, kadar samim sebi, in drugim, lažejo o svojih časih, obarvani, pobarvani in zategnjenih, plastificiranih podob, pač pa tudi takrat, kadar sledijo nekim »pametnim«, ki »vedo«, da je moč upravljati s časom, pa, posledično, izmišljajo, proizvajajo in ponujajo, uspešno, kakopak, silne neke izdelke, s katerimi naj bi čas, pardon, staranje upočasnili…

 

Sicer ne vem, kaj naj bi ti, ki že z obstoječim svojim časom ne vedo kaj početi, počenjali v primeru, ko bi ga, dejansko, imeli še več na razpolago, a to, navsezadnje, ni moj problem. Vem pa, da je čas tisto, čemur, z drugo besedo, pravimo spreminjanje. In takisto vem, da je spreminjanje neizogibna danost, vodena z zakonitostmi Narave, danost, katere ni moč prelisičiti, pač pa nam je dovoljeno samo zaznavati jo, jo spremljati, in, predvsem – upoštevati, kot dejstvo.

 

Ni samo ura, izmislek »lovilcev« časa, tisto, kar mi priča o nekem času, o njegovem teku in iztekanju, daleč od tega, pač pa – kadar se krog sebe oziram, in spremembe ugotavljam, takrat tudi čas vidim, tako tistega, katerega več ni, ker je »odtekel«, kakor trenutnega, in tudi onega, ki ima šele priti. In nikjer, popolnoma nikjer, razen pri dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se, laži ne zaznavam, povsod je vse v-korak(u)-s-časom, povsod se vse izkazuje natanko tako, kot se mora, kadar ima čas prste zraven.

 

Živetvena doba, dvonoga, se je povečala, z nekih trideset let, na osemdeset, morda, ponekod, tudi več. Pomeni, da več kot samo za enkrat. Potemtakem se je, suma sumarum, povečala tudi količina tistega, čemur pravimo prosti čas. Kakor nekoč, tako tudi danes, pol dneva preživimo v »lovljenju hrane«, v drugi polovici pa »nalovljeno« zbašemo-v-želodce in gledamo kako bi dolgočasenje pregnali. Prek noči pa tako in tako spimo, počivamo, danes od sila »zahtevnih« opravil, s katerimi se sila »zmožni« in »uspešni« srečujejo, ne da bi, ob tem, zmogli, tako, kot so zmogli nekoč, še na hu-ha »govoreči«, biti sami sebi vir (lastnega) pre/živetja…

 

Mene odtekanje mojega časa ne moti. Moti me to, da sem ga preveč dajal tistim, ki so se mi, v »zahvalo«, vsaj s klofuto izkazali.

Opravilom, s katerimi se pečam, se ne morem lagati, in tudi sicer laž ni moj običaj, neka priljubljenost, kajti – objektivno vidim, in vem, kaj zmorem danes, v odnosu do tistega, kar sem zmogel včeraj…

Nekim drugim tudi nimam potrebe lagati se, in, v prvi vrsti, tudi sebi se ne želim. Prevečkrat sem to počel, se samemu sebi lagal, ko sem neke upe rojeval, in so se, malodane vsi, za neutemeljene, lažne izkazali…

Neumnega me niso rodili, duševnega zdravja nimam ogroženega… pa da bi zavoljo tega ovinke v času skušal početi. Ne da se, jih ni, iz povsem potrošne robe sem sestavljen, in četudi bi si kožo na obrazu vse do riti zategnil, še vedno bi vedel za svoja leta, bi jih čutil. Dejstva pa kaže upoštevati, kajti v nasprotnem se prav nič lepega ne bo zgodilo…

 

Vsak dan imam na razpolago ljubih štiriindvajset ur, količino časa, za katerega ne bi smel trditi, da mi ga primanjkuje. Kvečjemu obratno, kadar mi »beži«, ta čas, potem je, zagotovo, nekaj narobe pri meni, ne pri času, pa – morda sem si preveč na pleča naložil… morda (si) ne znam dneva, obveznosti razporejati… morda sem si določene vsebine omislil, za katere je del časa neizogibno potreben… Kakopak, s tem, poslednjim, ne mislim na Malo, in na dejstvo, da – kadar je doma, takrat sem predvsem, praviloma pa izključno njen, takrat je ona tista, ki je vse moje spreminjanje, ves moj čas, in me ne moti niti takrat, ko mi v minutah neko izkazovanje, ki ni izključno njej namenjeno, dopušča…

 

Kakorkoli že, na bregu diši po sušeči se travi. In po poletju, po medenih nekih cvetovih. In vse bolj po dnevu, ki za jutrišnjim pride, po dnevu, s katerim bo spet za teden časa tu, moj Sonko, in z njim tudi življenje. Pa vem, da me bo tudi ujezila, in vem, da mi bo tudi živce preizkušala, vse to vem, a predvsem… ja, Sonko bo tu! In to je ena redkih zadev, katera mi čas v želeno spreminjanje obrača.