»Ponos« njih silen…

Na kaj zmoreš biti ponosen, kaj je tisto, kar si posebne obravnave zasluži, v odnosu do vsega preostalega? Domnevam, da nekaj, kar je, od tega ostalega, popolnoma DRUGAČNO, in je drugačno tako v svojih izkazovanjih, kakor, posledično, v SVOJEM PRISPEVANJU h kakovostnemu spreminjanju (odpravljanju NEvrednega, ob sočasni ohranitvi, in krepitvi, vrednega) posamičnosti in celote kot take.

 

»Ponosni« so na svoje prednike.

Da, priznam, tudi jaz sem ponosen na svoje, vendar – moji so ustanavljali šole, knjižnice, muzeje, bolnišnice, sodijo med ustanovitelje deželnega bančništva (enega predpogojev ekonomske SUVERENOSTI sleherne države!), bili so tvorci politike (sledeč nekim vrednotam trajne narave), so so-zaslužni za uvajanje jezika, slovenskega, v šolanje, iz običajne obrtne delavnice so dospeli do ene najmočnejših tovarn (ne samo na Balkanu), pa še bi se dalo najti… obenem pa so, zaradi »pametnega« in zlasti nemoralnega okolja, SEBI, zaradi izkazanih prizadevanj, življenja otežkočali…

Njihovi, obči?! So bili. Delali so, kar so zmogli in smeli, toliko, da so (pre)živeli. Hinavili so… kakor hinavi njih potomstvo (iščoč sebi bolje). Stremeli so k lastni sitosti… kakor stremi njih potomstvo. Častili so njihove »svete« bogove, travnike, pašnike, potočke, vrhove… kakor počne njih potomstvo.  Plodili in razplodili so se… kakor to počne njih potomstvo. In natanko tako, kakor so to počeli, po celem Svetu, neki predniki nekih drugih potomcev, le da v drugačnem jeziku (katerega, tako in tako, niti spoštujejo ne, pač pa ga zgolj razkrajajo), pod drugim gospodarjem, v drugačnih klimatskih razmerah. Potemtakem – v čem je njih posebnost, vsebinsko gledano, kakopak?! V ničemer drugem, kot v tem, da so njih potomci prepričani o sebi-kot-nekaj-posebnega, potemtakem so, ti predniki, »posebni« zaradi svojih »zaslug« pri ohranjanju rodov, celo nekega »naroda« (ki dejansko, razen v podobah seštevka nekih posamičnosti, njih običajev in navad, fizično sploh NE obstaja… »narodi« so, kot nek besedni, pojmovni konstrukt, začeli nastajati šele, če me spomin ne vara, v srednjem veku)! Zasluge? Hm, povsem po pravici – te prednike, dobesedno vseh »narodov«, bi bilo potrebno, s svetovnega gledišča, KAZNOVATI, kajti s svojim razplajanjem so omogočili izključno OBSTANEK BEBAVOSTI, nekih tozadevno različnih skupin, ki… na eni strani blebečejo o svetu-kot-celoti, o POTREBI po človečnem sobivanju… po drugi strani pa, z izpostavljanjem lastne »posebnosti« (ki je povsem NIČ-posebnega), posledično tudi z izhajajočimi ravnanji, GRADIJO IN OHRANJAJO ZIDOVE (med posameznimi »narodi«), potemtakem delujejo v prid NEsobivanja!

 

»Ponosni« so na »svoje« športnike, pravzaprav na njih dosežke (ki »ponašajo slavo Dežele kranjske v svet«).

Meni so ljubi tisti, ki so zmožni (četudi zgolj na osnovi nekih prizadevanj, nekega samo-odpovedovanja) iz-sebe-nekaj-pokazati, nekaj narediti, s časom, ki jim je na razpolago dan. A so mi ljubi samo takrat, kadar svoje dosežke realizirajo na korekten, etičen način, pomeni, da mi je ljub tisti, ki neko igro igra zaradi igre same, zaradi tega, ker v lepoti te igre uživa, pa ne gre prek meja fer-pleja, in mu NI rezultat temeljno, če ne celo edino vodilo. Potemtakem mi je ljuba sama igra, kot celota (vključno z igralci, kakopak). A – da bi bil ponosen nanje?! Čemu?! Kaj pa sem pridodal, k njihovemu dosežku, da se lahko, ob njem, po-prsih-bijem?! Kaj sem pomagal, takrat, ko še niso bili »slavni«, in »slavljeni«?! S čem sem se, aktivno, in dejansko, izkazal na področju, na katerem so uspeli?! S tem, da sem, sedeč pred ekranom, za »naše« navijal?! Obenem pa…

Verjel, ali ne, ampak ljubši so mi dosežki nekega Kolumba, in Vespučija… brez njiju bi bil Svet »krepko manjši«. Ljubši so mi dosežki nekega Galilea… brez njega ne bi vedel, da moram na okroglem bolj na ravnotežje paziti. Pa nekega Tesle… brez katerega niti zapisovati ne bi mogel, na obstoječ način. Ljubši, krepko ljubši, od dosežkov nekih ronaldov, marlonov brandov, tvigic… »ljudskih junakinj in junakov«! In, v povezavi s temi omenjenimi, meni ljubšimi, sem lahko ponosen samo na to, da – pripadam njihovi vrsti, imenovani človek-razumsko bitje, pri čemer skušam ta svoj ponos ubogati, mu slediti, pa (vsaj) skušam podobno njim ravnati, na nedopustnosti opozarjati in kakovostne spremembe udejanjati.

 

»Ponosni« so na sebe. Na svoje spričevalo (tisti, ki do njega dospejo), na svoje plače (tisti, ki se z njimi zmorejo postavljati), na svoje otroke (ki so vsem ostalim malodane do dlake enaki)… skratka, »ponosni« so na tisti nekaj, katerega lahko (v enakih okoliščinah) dobesedno VSAKDO izkaže, potemtakem dospevanje do tega izkazovanja ne more biti pretirano težko.

Viš, jaz pa nisem ponosen nase, marsikaj si smem očitati, sem pa ponosen na tisto, kar sem izkazal, in izkazoval, na podlagi svojih specifičnih, občim celo povsem nepoznanih, zmožnosti… pa čeprav se za vrsto teh izkazov nikoli nisem šolal, se o njih učil (deloma tudi zato, ker za določena sploh šolanja ne obstajajo)… in sem ponosen na vrednote, katerim skušam čim bolj slediti, in, posledično, tudi dejstvu, da smem vsakomur, vedno in povsod, povedati natanko tisto, za kar smatram, da je potrebno, in da smem, ter zmorem, brez slehernega zadržka, vsakomur v oči pogledati, in da ga ni, enega samega ne, ki bi mi lahko očital to, da sem se do njega izkazal s svinjanjem, kakršnimkoli že!

 

In, za zaključek: ni, sploh ni težko, takšnim na-nič »ponosnim«, dospeti tudi do njihovega vsakogar-je-treba-spoštovati, kajti… če ni potrebno spoštovati vsakogar, potem tudi sami do tega, da bi jih drugi »spoštovali«, ne morejo dospeti! Žival pa tako in tako ničesar o spoštovanju ne ve.