Samo spiralasto navzdol…

Kadar apeliraš na vest duševno obolele osebe, je podobno, kot bi trkal na vrata, obložena z deset metrsko plastjo vate…

 

Že res, da se obolela oseba na nek način »zaveda« lastnega početja (zaradi tega se, posledično, povečuje nezadovoljstvo in t. im. notranji boj, pomeni, da se stanje konstantno slabša), a je res tudi to, da je delovanje same bolezni krepko močnejše od delovanja tega »zavedanja«…

 

Ukvarjanje z duševno boleznijo je… kot bi v nedogled odpravljal neko okvaro, le-ta pa trmasto ostaja, še huje, z vse večjo okvarjenostjo se kaže. Za takšno stanje bi bila možna dva vzroka. Prvi je nerazumevanje vsebine, katero si se odpravil razreševati, njeno nepoznavanje (podobno kot pri uradno »normalnih« doktorjih ekonomskih znanosti, ki so »vedeli«, da zmoreš brez lastnih proizvodnih virov bolj o lastni suverenosti odločati… da, mimogrede, obča »normalnost« in psihična/duševna obolelost sta »sestri«, nedaleč stran druga od druge!), drug razlog pa je – dejanska neodpravljivost okvare…

 

Zaenkrat še niso ugotovili načina učinkovitega zoperstavljanja takšnim boleznim, v smislu njihovega izničenja oziroma odprave, potemtakem, zaenkrat, ni nekega učinkovanja, s pomočjo katerega bi se bilo moč uspešno zoperstavljati duševnim boleznim. In prav radi tega so mi toliko bolj »ljubi« silni neki »strokovnjaki« (z ustreznega področja, in tudi sicer), ki menijo, da je takšne potrebno vključevati v skupnost. Že res, da tudi povprečno nagonsko bitje NE zmore biti celovito gledano odgovorno, a je še toliko bolj res, da – od duševno obolele osebe NE smeš in ne moreš pričakovati kakršnekoli odgovornosti, kajti tudi takrat, kadar se izkazuje v podobah »umirjene«, »speče« bolezni, tudi takrat JE bolezen PRISOTNA in aktivna, v odvisnosti od okoliščin, posledično od priložnosti njenega izkazovanja.